Pomen prostovoljstva v socialnem varstvu

Ena izmed rednih nalog Inštituta RS za socialo varstvo (IRSSV) je spremljanje izvajanja programov socialnega varstva, v okviru katere vsako leto analiziramo letna poročila o izvajanju programov, ki jih sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Ažurno spremljanje programov socialnega varstva je pomembno zlasti z vidika preverjanja doseganja ciljev, zastavljenih v ključnih strateških dokumentih na tem področju, npr. v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 (Resolucija), ki določa mrežo javne službe na področju socialnovarstvenih programov. Z analizo tako vsako leto zajamemo le določen segment vseh socialnovarstvenih programov, ki se v posameznem letu izvajajo, ocenjujemo pa, da MDDSZ preko vsakoletnega razpisa finančno podpre pretežni del programov s tega področja. Analiza je torej za stroko zelo pomembna, saj kot taka služi pri pripravi smernic in nadaljnjega razvoja tega področja socialnega varstva.

Programe izvajajo tako javni zavodi kakor tudi nevladne organizacije. Pomembne so povezave med njimi. Na IRSSV se v vsakoletni analizi programov, med drugim, osredotočamo tudi na kadrovske vire programov, in v tem okviru pregledamo, kdo so izvajalci programov in koliko ur v povprečju porabijo za svoje delo.

Trenutno so zadnji razpoložljivi podatki tisti, ki smo jih pridobili iz poročil, ki so jih pripravili izvajalci socialnovarstvenih programov v letu 2014 in se nanašajo na leto 2013[1]. V tem letu smo v analizo vključili 141 programov, ki jih je MDDSZ sofinanciralo na podlagi več javnih razpisov[2], relevantnih za delovanje programov v letu 2014. Programi pokrivajo devet področij od desetih, ki jih določa Resolucija[3].

V teh programih je bilo v letu 2013 zaposlenih 1.136 oseb. Poleg njih je v programih delo opravljalo še 672 drugih plačanih izvajalcev in kar 7.604 prostovoljci. Pri slednjih sicer ne vemo, ali so delo opravljali v različnih organizacijah in gre torej za manjše število prostovoljcev (različnih oseb), pa vendar lahko ocenimo, da programe izvaja 12% zaposlenih, dobrih 7% drugih plačanih izvajalcev in  skoraj 81% prostovoljcev.

Prostovoljci so v letu 2013 opravili 1.241.569 ur dela. Njihovo delo smo analizirali po dveh kriterijih, in sicer po vsebini in po obsegu dela.

Kot osnovo za klasifikacijo del smo vzeli vrste prostovoljskega dela, kot jih opredeljuje Zakon o prostovoljstvu[4], in sicer strokovno, organizacijsko in drugo delo. Poročevalci v letnih poročilih poročajo katero vrsto dela posamezni prostovoljec opravlja, pri čemer je nekatera dela težko enoznačno klasificirati v eno izmed treh omenjenih kategorij, zato lahko podamo le okvirne ocene. Ugotavljamo, da prostovoljci večinoma opravljajo t. m. druga dela, kjer gre za opravljanje prostovoljskega dela kot pomožnega dela ali dela za podporo prostovoljskemu programu ali projektu ali dela, za opravljanje katerega ni potrebno posebno usposabljanje (cca 65%), temu sledi strokovno delo (cca 23%), najmanj pa se prostovoljci ukvarjajo z organizacijskim delom (cca 12%).

Prostovoljci so v letu 2013 v največji meri opravili med  100 in 500 ur prostovoljnega dela (63% prostovoljcev), 18% jih je opravilo med 24 in 100 ur, 15% do 24 ur in skoraj 4% več kot 500 ur. Podatek o številu prostovoljcev, ki so opravili manj kot 24 ur prostovoljnega dela na leto je pomemben za primerjavo z določbo Zakona o prostovoljstvu, ki določa, da je organizirano prostovoljstvo prostovoljsko delo, ki ga posameznik izvaja redno in najmanj 24 ur letno.

Prostovoljci imajo različno pomembno vlogo pri različnih tipih socialnovarstvenih programov, pa vendar iz naših vsakoletnih analiz izhaja, da so za obstoj in razvoj teh programov ključni prostovoljci. Brez prostovoljcev torej ne bi bilo socialnovarstvenih programov, ki značilno vplivajo na kakovost življenja ranljivih skupin posameznikov v Sloveniji in so pomembni še zlasti v kriznih časih, ko so potrebe naših državljanov po socialnovarstvenih storitvah in programih še toliko večje.

Zato je nujno, da se v Sloveniji bolj zavedamo pomena in potenciala naših prostovoljcev, ki delajo našo družbo preprosto rečeno – boljšo. Področje sicer ureja že prej omenjeni Zakon o prostovoljstvu, pomembno pa je, da si na tem področju kot država zastavimo tudi jasne cilje in zarišemo poti, kako bomo te cilje uresničili.

Barbara Kobal Tomc, Inštitut RS za socialno varstvo

 

[1] Smolej S., Žiberna V., Kovač N. (2014): Spremljanje izvajanja programov socialnega varstva - Poročilo o izvajanju programov v letu 2013. Ljubljana: IRSSV
[2] Javni razpis za sofinanciranje programov socialnega varstva 2013: v okviru tega razpisa so bili financirani programi, ki jim je MDDSZ v tem letu namenilo znesek v višini nad 10.000 € (enoletno sofinanciranje: B programi) ali pa so s tem letom pridobili financiranje za obdobje 2013 – 2017 (»novi« C programi); javni razpisi za sofinanciranje programov socialnega varstva iz preteklih let: programi so na podlagi uspeha na preteklih razpisih vključeni v večletno sofinanciranje (»stari« C programi); javni razpisi za sofinanciranje programov v podporo družini 2012-2013: v analizo smo vključili le programe iz skupine terapevtskih programov, ki so vključeni v dvoletno sofinanciranje; Javni razpis za izbiro izvajalca za izvedbo projekta Oskrba žrtev trgovine z ljudmi - krizna namestitev v letu 2012 za obdobje od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2012 in v letu 2013 (Uradni list RS, št. 29/2012): v analizo smo vključili izbran program, ki je vključen v dvoletno sofinanciranje.
[3] To so: programi za preprečevanje nasilja, obravnavo žrtev nasilja in programi za delo s povzročitelji nasilja; programi na področju preprečevanja zasvojenosti, ki so namenjeni uporabnikom prepovedanih drog, osebam, ki so se znašle v socialnih stiskah zaradi alkoholizma, osebam, ki imajo težave na področju motenj hranjenja ter drugih oblik zasvojenosti; programi na področju duševnega zdravja; programi za brezdomce; programi za otroke in mladostnike, prikrajšane za normalno družinsko življenje ter programi, namenjeni otrokom in mladostnikom s težavami v odraščanju; programi za starejše ljudi – osebe, ki so socialno izključene ali pa potrebujejo podporo in pomoč v vsakodnevnem življenju; programi za podporno bivanje invalidov in drugi specializirani programi za organizacijo in spodbujanje neodvisnega življenja invalidov; programi za preprečevanje socialne izključenosti Romov in drugi programi, ki so namenjeni odpravljanju socialnih stisk in socialno vključevanje ranljivih skupin prebivalstva.
[4] Ur. l. RS, št. 10/2011
Menite, da izvajamo dobre projekte in bi radi postali naši podporniki? Podprite nas