Pri nas so lahko to, kar so

Pogovor z Andrejo Štajdohar, strokovno vodjo Hiše Sadeži družbe Črnomelj in medgeneracijskega skupnostnega centra Slovenske filantropije

Andreja Štajdohar je nalogo strokovne vodje prevzela pred tremi leti. Sama Hiša Sadeži družbe Črnomelj pa deluje že štiri leta. Na samem začetku so delovali v manjših prostorih, v lasti Občine Črnomelj. Ker so bili prostori premajhni, uporabnikov pa vsak dan več, so poiskali drugo rešitev. Slovenska filantropija je skupaj s partnerji kandidirala na razpisu za Večgeneracijski center Dolenjske in Bele krajine in uspešno pridobila sredstva. To je omogočilo tudi preselitev na novo lokacijo, ki omogoča izvedbo več aktivnosti hkrati in nemoten potek dela. Večjim prostorom so sledili tudi uporabniki in nagradili dobro delo s še večjim obiskom. Kot pravi Štajdoharjeva »je to pokazatelj, da so vsebine, ki jih ponujamo zaželene in potrebne v naši občini in širše, saj nas obiskujejo tudi uporabniki iz drugih občin.«

Kot vse Hiše Sadeži družbe Slovenske filantropije tudi v Črnomlju sodelujejo z organizacijami v svojem okolju, ob raznih dogodkih in projektih. Velikokrat dajejo pobude za sodelovanje na katere se povabljeni radi odzovejo. Občanom tako skupaj zagotavljajo kvalitetnejšo ponudbo aktivnosti, s tem da povezujejo tako javne kot nevladne organizacije.

Enak program v Metliki (Hiša Sadeži družbe) je bil ustanovljen dobro leto kasneje. Pred tem so v metliških prostorih, kjer je Hiša zdaj, že nudili nekaj aktivnosti, kar jim je dalo pomembne povratne informacije o tem, kaj si ljudje želijo in potrebujejo. To so bile predvsem aktivnosti, ki smo jih lahko zagotavljali s takratnimi sodelujočimi v Hiši v Črnomlju. Kmalu so se pridružili tudi Metličani, ki so ponudili še dodaten, drugačen repertoar aktivnosti. »Hiši, med katerima je štirinajst kilometrov razdalje, sta precej povezani in prav je tako. Naj omenim tudi, da skupaj s Hišo Metlika zagotavljamo nekaj aktivnosti tudi v občini Semič, ki je tretja občina v Beli krajini.«

Aktivnosti po meri občanov

Črnomelj, kot celotna Bela krajina, je kar nekaj let živel na robu. Pred kratkim je industrija ponovno zaživela in s tem pričela privabljati nove ljudi. Tudi aktivnosti Hiše so se s tem pričele razvijati. V Hiši tako v poletnih mesecih nudijo program za šolske otroke, ki je zelo obiskan. V juniju, juliju in avgustu pripravijo otroške tabore. Otroci so vsak dan med 9. in 15. uro v Hiši in ustvarjajo, se učijo, telovadijo, celo kuhajo in seveda tudi pospravljajo in čistijo za seboj.

»Zdi se mi, da v tistem času zanje naša Hiša postane »dom«, saj se radi vračajo. Tudi v ostalih počitniških dneh poskrbimo za aktivnosti otrok. Nudimo pa tudi aktivnosti za starše, ki so jim lahko v pomoč pri usklajevanju družinskega življenja. Tudi skupino za samopomoč enostarševskim družinam imamo, kjer so seveda dobrodošli tudi ostali starši.«

Programi Hiš temeljijo na stalnih mesečnih aktivnostih. Gre za aktivnosti, ki so zanimive za ljudi vsakodnevno in so dobro obiskane. Tako obiskujejo na primer šiviljsko delavnico, kuharsko delavnico, šah in pogovorno delavnico. Ostale aktivnosti krojijo želje obiskovalcev, tudi drugih organizacij, velik del prispeva kreativnost njihovih prostovoljcev. Skupaj presodijo možnosti in se odločajo o ponujenih vsebinah.

Ljudje so se na skupnostni center dodobra navadili. Zanje je kot drugi dom. »To čutiš ob pogovorih z uporabniki, to opaziš, ko si en teden na dopustu in te ni v službi. Ko imam drugo delo in nimam veliko časa za osebne stike z uporabniki, se prilepijo na okno pisarne in mi pomahajo, da le dobijo tisti nasmeh, ki ga je vesel vsak in daje občutek sprejetosti. Tudi jaz sem tega vesela
V Hišo zahaja veliko uporabnikov, ki imajo družino, prijatelje in tudi materialno dobro stojijo, pa bi ta »dom« zelo pogrešali, če bi ga izgubili. »Zavedajo se, da so pri nas vedno dobrodošli, da so sprejeti, da jim bomo prisluhnili, jim pomagali po najboljših močeh, da so lahko pri nas to, kar so. Vsak si želi biti slišan, spoštovan, koristen in cenjen. Vsak si želi pripadati nekam oz. nekomu. Veliko pa je tudi takih, ki si želijo svoje znanje in izkušnje deliti naprej, da bi s tem olajšali in izboljšali življenja drugim, s tem tudi sebi.«

Strokovna vodja mora biti lepilo

Andreja sama sebe vidi le kot lepilo, ki drži zidove skupaj in skrbi, da Hiša obstane. Skrbi, da so aktivnosti organizirane, promovirane, da poročila o delu prispejo na prave naslove pravi čas in se s tem zagotavlja financiranje programa. Skrbi tudi, da je Hiša povezana z lokalno skupnostjo in ostalimi organizacijami ter da nudi uporabnikom in prostovoljcem podporo, da Hiša stoji pokonci in funkcionira, profesionalnost pa ji omogoča nepristranskost, ki je ključna pri delu z ljudmi. Aktivno izvaja tudi delavnice na temo prostovoljstva. Duša hiše pa so po njenem mnenju prostovoljci in obiskovalci. 

»Pred kratkim sem skupaj s prostovoljci izvedla nekaj delavnic na temo prostovoljstva v OŠ Loka Črnomelj, da bi učencem predstavili prostovoljstvo in da bi tudi sami sebe prepoznali kot prostovoljce. Dobila sem vtis, da so to odrasli, popolnoma oblikovani ljudje, ki zelo dobro vedo, kaj počnejo in se že zavedajo, da je prostovoljstvo ključno v družbi. To so bili učenci, ki obiskujejo 8. razred.  Četudi sem pričakovala pozitiven odziv, nisem pričakovala takšne odraslosti, odgovornosti in zavednosti. Z njihove strani je prišla tudi pobuda, da bi na šoli oblikovali skupino za prostovoljstvo. Seveda sem bila vesela in jim ponudila svojo pomoč. To je tisto, za kar delam to, kar delam

Andreja upa, da se še kje v Sloveniji pojavi kakšen podoben center in da bo država podprla tovrstne programe ter se odzvala na nove pobude. Obenem pa, da bo omogočila delovanje že delujočih, uspešnih programov in predvsem prisluhnila in se učila iz izkušenj ter dobrih praks teh programov in od izvajalcev le-teh. »Dejstvo je, da je neprimerno, da nam usodo kroji nekdo, ki v praksi ne počne dela, ki ga opravljamo mi

Večgeneracijski skupnostni centri so Andreji velik prostor za ustvarjanje nečesa dobrega in koristnega za ljudi in skupaj z njimi, kar si je sama od nekdaj želela. Kot pravi, je skromna in ve, da ne ve vsega, zato pa sodeluje s prostovoljci, uporabniki in sodelavci, da z njimi ustvarja nove, dobre zgodbe. In skupaj z njimi se veseli vsakršnega uspeha.

Menite, da izvajamo dobre projekte in bi radi postali naši podporniki? Podprite nas