Težko bi se zjutraj pogledal v ogledalo ob misli, da nisem nič naredil, pa bi lahko.

Pogovor z Branislavom Vujičićem, prejemnikom posebnega priznanja za prostovoljca zaposlenega v javni upravi

Brane Vujičić je zaposlen na Ministrstvu za finance v Službi za informacijske tehnologije in storitve. Že od leta 2014 pa je aktivni prostovoljec Slovenske filantropije, kjer nudi učno pomoč dijakom in študentom migrantom, predvsem pri učenju matematike, pa tudi pri drugih predmetih. Na svojo prehojeno pot kot prostovoljec gleda kot na pot, na kateri ne le daje, temveč tudi prejema in se uči od svojih učencev.

Da bo prostovoljec, je sklenil decembra 2013. “Takrat sem prebral intervju s predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos v reviji Fokus. Njen stavek, da se da pomagati tudi drugače kot samo z denarjem, na primer z inštrukcijami, me je spodbudil, da sem stopil v kontakt s Filantropijo. Obvladam matematiko in vem, da je marsikomu šibka točka. Takrat nisem vedel, da bom delal predvsem z migranti, vendar se nisem obremenjeval, kako naprej. Zaupal sem Filantropiji.

Vsak teden popoldne, takoj po službi, nameni za pomoč mladim migrantom: študentu beguncu pri matematiki na univerzitetni ravni, dijaku srednje elektrotehnične šole pri fiziki, matematiki, računalništvu in elektrotehniki ter dijakinji gimnazije pri matematiki. Letos je prevzel tudi učno pomoč trem osnovnošolcem iz Konga. Vsi šolske obveznosti uspešno opravijo. Pri nudenju učne pomoči je zelo uspešen. “Ko naredijo letnik ali izpit, vem, da sem jim pomagal narediti en korak naprej.” Brane pravi, da preprosto rad pomaga. “Težko bi se zjutraj pogledal v ogledalo ob misli, da nisem nič naredil.”

Po izobrazbi je inženir računalništva. Ker pri svojem delu uporabnikom razlaga delovanje programov, mu te veščine pridejo prav tudi pri inštrukcijah. Prav tako pa z znanji in izkušnjami, pridobljenimi s prostovoljskim delom, plemeniti svoje življenje, saj se je naučil, da so male skrbi sestavni del življenja in zaradi njih ni treba biti pod stresom. “Mi nimamo velikih težav, bombe nam niso podrle domov, ni nam treba nikamor bežati, torej nimam se kaj obremenjevati. Če kdo od sodelavcev pojamra, ga poskusim potolažiti s to primerjavo. Kajti tudi begunci so ljudje.”

Všeč mu je, da prostovoljci nekoliko popravljajo negativno podobo, ki jo kot (evropska) družba kažemo do beguncev. “Sicer delam v državni upravi, s svojim delom poskušam zmanjšati njen greh. Boli me negativna klima, samo nekaj posameznikov se trudi. Prostovoljci jim dajemo potuho, opravljamo delo, ki ga bi v veliki meri morala država. Obstajajo raziskave, da so migranti/begunci, ki jih država gostiteljica primerno usposobi, ekonomski plus za državo. Da ne govorimo o demografskih problemih, ki jih ima EU.

Pri opravljanju prostovoljskega dela je Brane izjemen. Zelo dobro se prilagaja potrebam posameznikov. Po naravi je optimist, njegov entuziazem in vztrajnost pa sta najboljša promocija prostovoljstva v družbi. Ko pride na Filantropijo razveseli vse. Brane je zelo dobra družba.

Vsem prostovoljcem sporoča naj delajo naprej ne glede na odziv domačega okolja. “Mnogi sodelavci, znanci in prijatelji so mi čestitali ob prejetem priznanju, kot da je to neko herojsko delo. Zame je to delo povsem običajno. Dejansko, vsakdo od nas doda en mali kamenček v mozaik dobrih del. In teh kamenčkov je lahko mnogo.

Brane je na sliki v družbi Nine Lukashevich, vodje Slovenske mreže prostovoljskih organizacij pri Slovenski filantropiji

(Foto: Lidija Petrišič / Slovesni dan prostovoljstva, Krško, 15. 5. 2018)

 

Menite, da izvajamo dobre projekte in bi radi postali naši podporniki? Podprite nas