Pomoč po možganski kapi

V domačem okolju sem okrevala po možganski kapi, v svojem stanovanju, kjer živim sama. Bila je zima. Sneg in led sta vztrajala že več tednov. Nisem se počutila dovolj varno, da bi odšla sama do trgovine, v lekarno ali na sprehod, ki sem ga tako zelo potrebovala. Želela sem si spremstva, vendar moji bližnji niso imeli časa, kadar sem jih potrebovala, že dolgo prej pa sem izgubila stik z vrstniki. Pobrskala sem po internetu in poklicala na Slovensko filantropijo, da bi jim predstavila svojo stisko. S strokovno delavko sva se dogovorili, da me obišče na domu. Prvi pogovor, ki sva ga imeli, mi je pomenil ogromno, saj sem dobila občutek, da me je zaposlena na Slovenski filantropiji vzela resno, z vsemi tegobami, pesimizmom in trenutnim obupom nad življenjem. Ni minilo dolgo, ko me je razveselila z novico, da se je oglasil prostovoljec, ki bi mi želel ponudit pomoč.

V začetku so bila najina srečanja omejena na moje stanovanje, skupno pitje čaja ali kave in pogovore o vsem mogočem. Prostovoljec mi je pomagal tudi pri vsakdanjih opravilih, predvsem nakupovanju. Zaradi hitrega okrevanja sva v najino druženje hitro vključila krajše sprehode oz. izlete v bližnjo okolico. Še posebej me razveselijo občasni obiski kina in različnih razstav, obiskala pa sva tudi Hišo eksperimentov.

Prostovoljec Tine pa v okviru Filantropije nudi tudi prostovoljsko pomoč sirski družini, ki sem jo imela možnost spoznati, kmalu za tem pa je sledilo povabilo na kosilo. To je bilo enkratno doživetje, pa čeprav je pogovor potekal preko simultanega prevajanja. Kosilo je bilo odlično, jedli smo brez pribora, v začetku sem bila nespretna, mastna do zapestja, skratka poskrbela sem za zabavo. Vsi smo bili sproščeni, in nasmejani!

Odkar sem prejela pomoč Slovenske filantropije, se je moj vsakdanjik močno izboljšal, ne čutim več potrebe, da bi obiskovala zdravnika, obiski na urgenci niso več potrebni, začela sem ponovno telovaditi, hoditi na sprehode v okviru svojih zmožnostih. Ugotovila sem, da je lahko staranje znosno, če imaš nekoga, na kogar se lahko zaneseš, da bo razumel kaj se dogaja, da zna s pogovorom ustaviti oz. preusmeriti misli na pravo pot, stran od temačnih misli.

 

Srčna prostovoljka
Sorodnica je zbolela za redko obliko malignega tumorja. Po operaciji je postala gibalno ovirana, z oslabljenim imunskim sistemom in popolnoma odvisna od tuje pomoči. Po zaključenih bolnišničnih zdravljenjih in rehabilitaciji sva želeli, da okreva doma. Ker je živela sama, je bila organizacija bivanja v domačem okolju precej zapletena. Kljub pomoči strokovnih služb, sorodnikov in prijateljev, bi vsak dan še vedno morala prebiti preveč časa sama. Za prostovoljce Slovenske filantropije sem izvedela na Onkološkem inštitutu, kjer sem srečala gospo, ki je pomagala bolnikom pri organizaciji pregledov. Predlagala mi je naj se oglasim na njihovi organizaciji in prosim za pomoč. Na sestanku s koordinatorko sem opisala bolničino stanje ter njene potrebe in želje. Že dva tedna po objavi prostovoljskega oglasa se je prijavila prijazna in energična gospa z dolgoletnimi izkušnjami dela s paraplegiki ter lastno izkušnjo zdravljenja tumorja. Pred prvim obiskom bolnice sva se srečali in izmenjali naše želje ter njene zmožnosti. Spoznavni obisk na domu je bil uspešen in dogovorili smo se, da bo bolnici delala družbo dvakrat tedensko po dve uri. Prihodi izjemno srčne, urejene in optimistične prostovoljke so v vsakdan bolnice prinesli nemalo veselja in optimizma. Poleg druženja in klepeta ji je pripravljala kosila, pomagala pri razgibavanju in manjših hišnih opravilih. Včasih je odšla v zdravstveni dom po recepte ali ji iz lekarne prinesla zdravila. Njeni obiski so nas razbremenili skrbi za počutje bolnice med našo odsotnostjo in nam omogočili razmeroma normalno delovanje, saj smo vedeli, da je bolnica v dobrih rokah. Bila je neizčrpen vir predlogov in sugestij za vsakovrstne izboljšave. In odlična pripovedovalka ter posrednica dogajanja zunaj bolniškega okolja. Njeni obiski so nas razbremenili skrbi za počutje bolnice med našo odsotnostjo in nam omogočili razmeroma normalno delovanje, saj smo vedeli, da je bolnica v dobrih rokah.

Zahvala prostovoljcu
Enostavno ne najdem besed – kar je za mene nekaj novega, kako se  vam naj zahvalim za pomoč oz. posredovanje. Gospod T., prostovoljec, s katerim ste me povezali in ga priporočili, je moj varuh, moj prijatelj in ne predstavljam si življenja brez njegovih obiskov, sprehodov, razgovorov, debat, skratka najinega druženja. V življenju še nisem srečala človeka, ki bi mu tako zaupala in ob katerem bi se tako dobro počutila. Po bolezni sem izgubila vso voljo do življenja, saj sem se počutila oropano za vse. Naenkrat sem se znašla na robu in izključena iz vsakdana. Sedaj napredujem tudi zdravstveno in sem vedno manj odvisna od zdravil in gibljivost je zadovoljiva (hodim brez palic). Bistveno pa je, da sem se tudi psihično pobrala in se zopet veselim vsakega dneva! Za vse gre zahvala T. in vam.

Pomoč po poškodbi
Poškodba hrbtenjače me je priklenila na invalidski voziček, še vedno pa lahko hodim na krajše razdalje s pomočjo bergel. Sem precej samostojen, a kljub temu pri nekaterih stvareh potrebujem pomoč. Težave mi dela hoja, saj sem precej nestabilen, zato potrebujem spremstvo. Če moram k zdravniku ali po kakšnih drugih opravkih, potrebujem nekoga, da me z vozičkom spremlja. Zelo sem vesel, da sem pri Slovenski filantropiji dobil prostovoljca, ki mi vsak dan pomaga pri zgoraj omenjenih zadevah. Prostovoljec, ki vsak dan prihaja k meni za 1 uro in pol, je res zelo v redu in pripravljen pomagati.

Ponovno na nogah
Imam status invalida, sem brez redne zaposlitve in brez pravih prijateljev, na katere bi se lahko obrnila v stiski. Doma živim s staršema, ki zaradi starosti fizično in psihično pešata, zato mi žal lahko pomagata manj kot nekoč. Pred dvema letoma so se začele resne težave s koleni, tako da sem bila maja in junija 2015 šest tednov v postelji. Ker si plačljive pomoči na domu ne morem privoščiti, sem se obrnila na Filantropijo, kjer ste mi ponudili prostovoljsko pomoč. Prostovoljki sta me tedensko obiskovali in me spremljali pri hoji. Tega ne bom nikoli pozabila. S pomočjo prostovoljcev sem se ponovno postavila nazaj na noge. Že dve leti hodim s pomočjo palic, Filantropija pa mi nudi pomoč v obliki spremstva pri prevzemu humanitarnih paketov hrane. Omogoča mi tudi pogovore pri psihoterapevtki, ki dela v okviru njihovih programov. Zelo veliko mi pomeni tudi pomoč koordinatorke, ki vse to organizira in gospoda, ki mi pomaga s spremstvom pri prevzemu hrane. Kadarkoli pomislim na ljudi, ki delate na Filantropiji, dobim veliko upanja in moči, da zmorem iti naprej. Zaradi vas sem spoznala, da ste na svetu tudi zelo dobri ljudje in da je življenje lahko tudi lepo, za kar vam en velik in iz srca hvala. Hvaležna sem vam za vso pomoč in podporo, ki mi jo nudite že dve leti.