Zapisi s terena

Piše Igor W.

Bila je sončna jesenska sobota. Ženska je na ograji sušila oprana oblačila. Skupina ljudi je mirno odšla na avtobus. Opazim diskretno naličeno mlado mati. Tistim, ki čakajo na naslednji prevoz, poiščemo ustrezno obutev in oblačila. Že nekoliko naveličane otroke presenetimo s sladkarijami, mandarinami, bananami in hruškami. Ko vidijo, da je v malhi za prav vsakega še pliško, završi od veselja. Nekateri otroci nasmejani švigajo naokoli. Mlad kurdski par se z roko v roki sprehaja. Nekdo se umiva pri gasilski cisterni. Spet drug je zaspal na soncu. Možje pomagajo počistiti, ženske klepetajo. Fotografiramo se in si podarjamo nasmehe. Za nekaj trenutkov je bil lep jesenski dan za vse. (24. oktobra 2015, Središče ob Dravi)

V jesenski dan so tu in tam zarezali ukazi, tudi v pošvedrani nemščini. Sedeli smo na tleh ob ognjih, saj česa drugega nismo imeli, in poslušal sem pripovedi. O potovanju, ki traja že poldrugo luno. O pretepanju in mučenju v njihovih domovinah. O ubitih. O mestih, ki so jih bombe zmlele v prah. O majhnih otrocih, ki so jih na balkanski poti ločili od staršev. O strahu pred uniformami. O željah, da se vendarle vse skupaj konča in se spet začne življenje. In potem smo si zvečer še dolgo mahali v slovo. Srečno in mirno pot!  (Cirkulane, 21. oktobra 2015)

Ne poznam zgodb. Preveč utrujenih, izčrpanih in vendar neizmerno potrpežljivih ljudi je. Samo trenutki so. Neskončno težki, ko nekomu, ki se cel premočen in premražen trese kot šiba na vodi, ne moreš dati suhih hlač, nogavic in čevljev. Zato, ker so že zdavnaj pošli. In neskončno veliko veselih trenutkov je. Ko kot po čudežu segreješ stekleničko mleka za dojenčico. Ko slišiš, da si saint noël. Ko v zahvalo dobiš nasmeh. Ko vidiš policista, ki fantu ponudi krožnik vroče juhe. Ko pridejo fantje iz soseščine in nasmejani delajo dolgo v noč. Mogoče pa je zgodba tudi to? (19. in 20. oktobra 2015, Središče ob Dravi)

Lepo je, ko v zahvalo za peluša (narečni izraz za plišasto igračo) povsem nepričakovano dobiš poljub na lice in zraven zafarbaš, kakor da bi bil prvi. (19. oktobra 2015, Središče ob Dravi)

 

Foto: Matej Pušnik

 

 

 

Menite, da izvajamo dobre projekte in bi radi postali naši podporniki? Podprite nas