Ko sem izvedel, da Slovenska filantropija v okviru projekta Pankultikum zaposluje migrante, sem si rekel »spet bo šlo za tisto birokratsko prijavljanje na delovno mesto (pošiljanje CV, dokaz o vseh mogočih usposabljanjih …)«. Bil sem brez zaposlitve. Ponudba je bila prijazna, vedoč da nisem sam. Pri meni je Slovenska filantropija kotirala visoko zaradi njene družbene vloge pri spremembi slovenske družbe, biti del te zgodbe in hkrati plačati mesečne položnice tudi šteje. Na drugi strani, sem si rekel, priložnost je tu, poskusi ali bodi tiho do konca življenja, da Slovenska filantropija ni nikoli zaposlila migranta iz Afrike. Z veliko veselja sem se zaposlil na delovnem mestu kot medkulturni mediator. Prvič sem slišal za tako delovno mesto. Seveda se je novica o moji zaposlitvi na Slovenski filantropiji razširila kot blisk v Ljubljano. Razlogov za to je več. Tako vidiš, da smo Afričani oziroma migranti ena sama družina v mali Ljubljani. Prejel sem mnogo čestitk.
Na delovnem mestu sem dobil v branje projektno dokumentacijo. Sem se čudil. Kot bi bral sam sebe. Drugače povedano, zadeva je bila pisana na mojo kožo. Pohvalil sem projektnega vodjo Uroša Krasnika. Pripomnil je: »Ibrahim, veliko smo te poslušali na okroglih mizah«. Tako sem komaj čakal na začetek izvedbe delavnic. Ker je bila glavna naloga grajenje platforme na področju kulture v nevladnem sektorju, sem začel kontaktirati sorodne organizacije. V Sloveniji sorodna organizacija pomeni obenem glavna konkurentka. Naš namen pa je bil, da ustvarjamo sinergijo med organizacijami, ki se ukvarjajo s problematiko priseljevanja. Do takrat sem se največkrat pogovarjal z različnimi migranti moje generacije ali iz afriških držav. Na prvih usposabljanjih sem spoznal, da v Sloveniji živijo drugi migranti; nisem jih srečal na Slovenski filantropiji, niso prosilci za azil, niso begunci, in so prišli z vseh možnihih koncev sveta. So tu, ustvarjajo, iščejo odgovore na izzive, s katerimi se srečujejo v novem kraju bivanja. Svoje zgodbe so želeli obeležiti na filmskem traku, zato so se udeležili delavnic video-filmske produkcije ali gledališke produkcije. Želja po ustvarjanju je bila skupna vsem. Učili smo se, kako napisati filmski in gledališki scenarij, kako upravljati s filmsko kamero. Morda osnovni koncepti so podobni, razlike so v podrobnostih. Smo pa zato imeli na razpolago izvrstne strokovnjake za izvedbo usposabljanj. Na delavnicah iz kulturnega menedžmenta smo so udomačili z veščinami organiziranja pomembnih kulturnih dogodkov (festivali, koncerti, lastni dogodki …), od načrtovanja do izvedbe dogodkov. Za uspeh je sodelovanje z različnimi kulturnimi organizacijami priporočeno. Nevladne organizacije se ne smejo zapreti v slonokoščeni stolp. Delavnice iz podjetništva so bile zelo obiskane. Udeleženci so bili veseli pridobljenega znanja, ki je nujno potrebno za uspeh v podjetniškem svetu. Marsikateri udeleženec je dobil samozavest za utiranje lastne poti ali vsaj spoznal, da obstajajo alternativne poti.
Projekt Pankultikum je približal nevladne organizacije in posameznike. Posamezniki so pridobili veliko veščin s področij, ki so jih zanimali. O tem pričajo tako ustvarjeni kratki filmi kot dokumentarna gledališka igra KLICNI CENTER. Sam menim, da mi bo pridobljeno znanje zelo koristilo pri delu na področju upravljanja migracij. Migracije zadevajo človeške usode in usodo človeštva.
Foto: Nada Žgank, iz predstave Klicni center
*************
Udeleženka usposabljanj Marija Magdelena, ki se je v Slovenijo priselila s Poljske, je takole izrazila svoje navdušenje: »Moje mnenje se lahko strne v eni zelo medkulturni besedi: Super! Ko sem prvič prišla za projekt, nisem točno vedela, kaj naj pričakujem. In morem priznati, da sem bila zelo, zelo, zelo pozitivno presenečena. Sklop vseh delavnic je bil fantastičen. Predavatelji zelo prijazni, predavanja so bila dostopna. Vse je bilo tako lepo in dobro razloženo, da sem celo jaz – umetnica razumela podjetniške teme. In zelo navdihujoče je bilo. In moram priznati eno. Jaz, popolnoma anti-talentirana za podjetništvo sem našla sebe v ideji in kar je še bolj pomembno, našla sem pogum, da začnem uresničevati svoje podjetniške ideje in sanje«..
»Delavnice s področja socialnega podjetništva so bile odlične. Pripomogle so k spoznanju drugih alternativ podjetništva v tem času krize,« razmišlja Idrissa Wade, samostojni podjetnik, igralec v gledališki predstavi Klicni center.