Nagovor ob predstavitvi priročnika ABC prostovoljstva v šolah
O prostovoljnem delu v šoli in mnogoplastnosti njegove koristnosti je bilo toliko napisanega, da je težko reči ali napisati kaj novega. Posebej težko je govoriti o prostovoljnem delu v šolstvu ljudem, ki ga dobro poznajo in o njem veliko vedo, verjamejo v prostovoljno delo, ga omogočajo in ga izvajajo – ljudem, ki tvorijo tkivo šolskega prostovoljstva.
Zato bom prikazala svoja razmišljanje o prostovoljnem delu iz dveh širših zornih kotov: prvi je globalni razvoj potreb po solidarnosti, drugi je povezava med izsledki nevroznanosti in pro-socialnim vedenjem.
V zadnji dneh sem pregledovala literaturo in podatke o potrebah po humanitarni in razvojni pomoči in našla analitična predvidevanja mednarodnih agencij za leto 2025. Številke in smeri so me prestrašili. Naj jih na kratko povzamem: Število migrantov, beguncev in ljudi, prizadetih z revščino, skrajnim pomanjkanjem, bo naraščalo. Vzroki so podnebne spremembe, pomanjkanje vode, hrane, demografski trendi, širjenje in tehnološko izpopolnjevanje terorizma, oboroženi konflikti znotraj držav in regij (kot je konflikt v Ukrajini ali delovanje ekstremistov bližnjega vzhoda v okviru psevdo-države ISIS). To ni zgodba iz rumenega tiska – to so strokovna predvidevanja. Dokument je bil narejen pred sedmimi leti in doslej so se predvidevanja, žal, uresničevala. Celo huje je. Avtorji so izdelali tudi zemljevid dogajanj, ki bodo terjala solidarnostno pomoč, a na njem ni Ukrajine z milijonom notranje razseljenih oseb in bog ve koliko begunci, mrtvimi in ranjenimi.
Vse večja globalizacija pomeni, da bodo spremembe dosegle tudi varno (sedaj ne več tako varno) Evropo in Slovenijo.
Potrebe po solidarnosti, strpnosti, pripravljenosti podeliti bodo torej v prihodnosti naraščale.
Seveda se lahko zgodi kaj nepričakovano dobrega – kako odkritje, socialno gibanje – in se predvidevanja ne uresničijo. A žal je verjetnost majhna.
Gledala sem francosko oddajo o nasilju v srednjih šolah. Vse več ga je. Pokazali so vrstniško nasilje na ugledni srednji šoli. Ne na predmestni šoli z muslimanskimi otroki, ki so danes skorajda po definiciji »nasilneži in teroristi«. Francosko ministrstvo za šolstvo pripravlja intenzivne preventivne programe. V teh so strpnost, solidarnost osnovni moralni temelji. Vrstniško preganjanje očitno ni zadeva bogastva ali revščine preganjalcev.
Iz prvega primera se naučimo, da politične, državne, socialne uradne strukture nimajo moči preprečiti zla, ogroženosti, prizadetosti prebivalstva v svetovnem merilu, niti v državnem ali regionalnem merilu. Vsaj ne v kratkoročni perspektivi.
Iz predstavitve vrstniškega nasilja prepoznamo, da ni le revščina generator nasilja.
Morda zveni mistično in neznanstveno, toda vse več razmišljam o tem, da obstaja svetovna potreba po neki energiji, snovi, povezovalnem, lepilnem tkivu, ki bi delovalo kot protiutež zlu. Tako kot v astronomiji govorijo že dolgo, preden so mogli dokazati njun obstoj, o temni materiji in temni energiji, ki vplivata na vidno vesolje.
Mi, ki razmišljamo o medčloveških odnosih, odzivanju in vedenju ljudi, bi lahko pričeli govoriti o dobri, denimo zlati snovi, tkivu, energiji, ki povezuje in deluje kot protiutež zlim silam v socialnem vesolju.
In, veste, ta zlata snov obstaja. Toliko je dobrega na tem svetu. Od individualnega žrtvovanja do drobne, a pomembne vsakodnevne solidarnosti. Dobro ostaja pogosto prikrito. Spominjam se prihoda beguncev v Slovenijo v času vojne v Bosni in Hercegovini. Poleg osnovnega zla in grozot vojne je bilo tudi v Sloveniji slišati sovražni govor, kot »posiljevali bodo (Bosanci) naše žene in hčere.« Toda veliko je bilo pomoči. V mislih nimam pomoči slovenske države in nevladnih organizacij. Mislim na pomoč posameznikov, ljudi kar tako. Krožil je rek: »Vsak Slovenec ima svojega Bosanca, kateremu po tihem pomaga.« Čisto tako ni bilo. Toda vedno znova sem bila presenečena, ko sem odkrivala, da ljudje, od katerih tega sploh nisem pričakovala, po tihem pomagajo kaki begunski družini ali posamezniku.
Organizirano prostovoljsko delo prispeva k tej zlati snovi in zlati energiji človeškega vesolja. Olajšuje stiske in omogoča, da se človečnost in dobronamernost udejanjita. Da ideja dobrega, vrednost in vrednota dobrega preidejo v dejanja, zaživijo, postanejo prepoznavni in očitni del socialnega tkiva.
Ko govorimo o prostovoljnem delu otrok in mladih, vselej izpostavljamo vzgojno vrednost prostovoljstva. Ponavljamo, da je prostovoljno delo učenje prosocialnega vedenja skozi izkušnjo in doživljanje socialnih nagrad, priznanja, zadovoljstva ob tem, da si storil nekaj koristnega za drugega, za druge.
Ob tem bi rada prikazala povezave med izsledki nevroznanosti in genetike in tem, kar počnemo ljudje, prisotni v tej dvorani.
Aktualna neoliberalna ideologija poudarja nujnost, zaželenost, koristnost asertivnega, agresivnega, v lastne koristi usmerjenega vedenja. Obstajajo tudi biološke utemeljitve egoističnega vedenja. Pred nekaj leti je bila zelo popularna knjiga »Sebični gen«. Toda v našem svetu so prisotne tudi druge, prosocialne ideologije. In v sodobni nevroznanosti so prisotne teze, ki človeka predstavljajo kot bitje, katerega osrednja motivacija je naravnana na pozornost in na socialni odziv soljudi, na dobre medčloveške odnose – spoštovanje, naklonjenost, ljubezen. Človek ni prvenstveno programiran za egoistično in tekmovalno vedenje, marveč je že nevro-biološko naravnan na sodelovanje in ujemanje z drugimi. Možgani nagrajujejo posrečene odnose med ljudmi tako, da izločajo snovi, ki povzročajo dobro počutje in zdravje. Za človeka je najboljša droga drug človek. Motivacijski sistemi za sodelovanje in prijaznost se izklopijo, če ni možnosti za pridobivanje človeške podpore in socialne pozornosti, in se sprožijo, če človek doživi spoštovanje, naklonjenost, podporo, ljubezen.
Socialna izolacija ali izključevanje, ki traja dlje časa, pripelje do apatije in zloma motivacije za dobre odnose z drugimi in s samim seboj. Obstaja tudi sistem zrcalnih živčnih celic, ki omogočajo intuitivno vzajemno socialno naravnanost. Sistem teh celic poskrbi, da posameznik to, kar zazna pri drugem človeku, podoživlja v lastnem organizmu. Čustva in razpoloženja so nalezljiva. Občutimo bolečino, če vidimo, da drugega boli, doživljamo empatijo – sočutje. Zrcalne celice delujejo le takrat, če so ljudje v oblikovalni fazi svojega življenja imeli dovolj dobrih izkušenj v medčloveških odnosih in če poznejše travme niso povzročile psihičnih in nevro-bioloških okvar teh sistemov.
Če se genetski opremi nekega človeka pridružijo še nujno potrebni pogoji okolja, potem je to posameznik, naravnan na sodelovanje in človeškost. Dobri geni opravijo svojo funkcijo zgolj v tesnem so-učinkovanju z okoljem.
Prostovoljno delo otrok je eno od okolij, ki spodbujajo funkcije dobrih genov, dobrih možganskih celic in bioloških procesov v možganih.
Za zaključek lahko rečemo, da ima prostovoljno delo na šolah poleg sedanjih in neposrednih učinkov na otroka in na njegovo okolje tudi trajne učinke na človeško vedenje in učinke širokih razsežnosti na globalni sceni našega planeta. Tako kot govorimo o dolgoročnem in globalnem pomenu ekologije, bi lahko govorili o dolgoročni in globalni vrednosti varovanja in gojenja človečnosti. In v teh prizadevanjih ima prostovoljno delo otrok na šolah gotovo prepoznavno mesto in vlogo.
prim. Anica Mikuš Kos
dr. med., spec. ped., spec. psih., predsednica Slovenske filantropije