Kar malce nenavadno je bilo. Brez razmišljanja, kaj vse je potrebno postoriti za druge. Danes je čas namenjen samo njim, prostovoljcem. 30 posameznikov vseh generacij z različnimi ozadji, ki že dober mesec pomagajo beguncem na Šentilju, se je v sredo, 18. novembra, zbralo v Vetrinjskem dvorcu v Mariboru. Predsednica Slovenske filantropije, dr. Anica Mikuš Kos, je za uvod povedala nekaj svojih izkušenj s terena. Teh ima gospa pri osemdesetih letih res veliko. Samo v letošnjem letu je preživela približno dva meseca s sirijskimi begunci v Iraškem Kurdistanu, pred leti je nudila psihosocialno pomoč beguncem iz Bosne in Hercegovine. Odprla je razmišljanje o travmah, skozi katere gredo begunci na svoji poti ter človečnosti, s katero jim lahko prostovoljci olajšamo izkušnjo.
Pogovor se je nadaljeval na področje sekundarnih travm, ki jih na terenu doživljajo prostovoljci. Prostovoljci so delili svoje izkušnje, zastavljali vprašanja. Kako se soočati z zgodbami, ki jih doživijo ali slišijo na terenu? Kako v množici ljudi skrbeti za dostojno obravnavo posameznika? Kako se odzivati na zgražanja nad begunci ter strahove pred njimi, ki jih prostovoljci doživijo tako na terenu kot tudi v svojih domačih okoljih? Kako zaščititi sebe, da se ne sesuješ, ko pestuješ nekaj tednov starega dojenčka, pomagaš onemoglemu gospodu preko meje ali ko vidiš mladeniča v natikačih, pa nimaš čevljev številka 42, ki mu bi jih lahko dal? Kako pogledati v obraz tistim petdesetim, ki jim ne moreš dati tega, kar potrebujejo, ker se je iztekel čas razdeljevanja oblačil? Bil je čas za vprašanja in čas za čustva, ki jih na terenu pogosto potlačimo.
Podpora gospe Anice in debata, ki se je razvila, sta bili prostovoljcem, ki se na terenu srečujejo z mnogimi etičnimi vprašanji, nadvse dobrodošli. Osmislili so svoje delo in razmišljali o načinih, kako še boljše delati. Vsi smo samo ljudje in situacija, ki jo prostovoljci doživljajo na terenu, ni enostavna, zato je pomembno, da o tem lahko spregovoriš v varnem okolju. Taka skupina se je včeraj izpostavila. In to je pomembno tako za begunce kot tudi za vse, ki po svojih močeh pomagamo.
Hvala Narodnemu domu za zagotovitev prijetnega mesta za druženje.
