25. november, popoldanska izmena (15.00−23.00), Dobova
Tisoč vprašanj v glavi, tisoč in ena misel in še toliko skrbi. Zanima me, kako bo, kdo so, kako izgledajo. Zanima me vse. Na vprašanja − ”Zakaj greš?”, ”A se je tebi slučajno zmešalo?” in podobna − sem odgovarjala z nasmehom. Grem. Grem, ker želim pomagati, grem, ker ne verjamem medijem, grem, ker mi nekaj govori, da moram iti, grem, ker je prostovoljstvo nekaj posebnega, in kdor ni prostovoljec, bo težko razumel.
Ob prihodu nas počaka koordinatorka Neja. Dobimo maske, brezrokavnike ter rokavice. Dobimo tudi kavico ter se začnemo pogovarjati. Vidim veselje v očeh vseh, ki so prišli pomagat, vsi komaj čakamo, da začnemo in izvemo še več stvari.
In gremo. Počistiti moramo halo št. 1, ampak pred tem bomo naredili en krog, da vidimo, kako bo vse potekalo. Pridemo v halo, ozrem se okrog sebe in nekaj v prsih me močno pritisne. Hrana, oblačila, otroška oblačila, igrače VSEPOVSOD. Bomo počistili? Bomo! V dobri uri je bilo vse pripravljeno za prihod novih beguncev, mi pa ponosni, ker nam je uspelo. Veš pa, da bo ta vonj za vedno ostal v spominu. In plišast medvedek v kotu. In čeveljček št. 20.
Med večerjo se pogovarjamo, v zraku pa visi vprašanje: ”Kdaj pridejo?” Prve informacije sporočajo, da pridejo ob 19h. Pojemo in čakamo. Gremo na ”čik-pavzo” in čakamo. Spijemo še eno kavico. Pa še eno. Nova informacija − pridejo ob 21h. Gremo ven. Pogovarjamo se s policisti, z vojaki, pohecamo se, sprašujemo. Upamo, da bo hitro minilo. Ura je 20:50. Nekdo reče, da pridejo čez 20 minut. Zdaj gre zares. Gremo noter, da se pripravimo.
Prišli so! Kaj pa zdaj?
Nič. Postavimo se v vrsto, dočakamo jih s ”Hello”, ”Hi”, ”How are you?”. Utrujeni so, nekateri tudi bolni, ampak vsi so prišli z nasmehom. Sprašujem, če potrebujejo pomoč, večina ne razume. ”Can I help you?” z nasmehom vprašam moškega, ki je imel dojenčka v naročju. Razumel me je, poda mi dojenčka, da bo on lažje poskrbel za hrano. Gledam ga. Spi v mojem naročju, ne da bi vedel, kaj se dogaja okrog njega. Za trenutek se zbudi, pogleda me in zaspi nazaj. Premikam se naprej z očetom, v prsih me stiska. Vprašam ga, če potrebuje plenice, kimne da ja. Vzame in gremo naprej. Pridemo do konca in podam mu dojenčka. Pogleda me, spregovori: ”Thank you very much, you are very kind,”, mi nameni še nasmeh ter odide naprej. Nimam časa, da bi razmišljala, moram pomagati drugim. Pogledam in vidim otroka v kratkih hlačah, brez nogavic, brez čevljev. Zvečer ob 9:30, v takšni zimi! Dve prostovoljki greva za njim, drugo dekle me pogleda in reče, da bo ona poskrbela zanj, zato se vrnem. Gledam nekega fanta, smeji se mi. Pozdravim ga in vprašam, od kod je. ”Sirija,” mi odgovori. Vprašam ga, kam gre, in odvrne da na Švedsko. Vse mi je jasno. Dolga pot jih čaka. Upam, da se bo splačalo. Smeji se mi še naprej. ”This is Slovenia?” sprašuje. Odgovorim da ja. ”Thank you very much, for everything,” pravi in gre. Pogovarjam se s prostovoljko, ki stoji zraven mene, reče mi, da ne smem biti žalostna, da sem lahko vesela, ker jim pomagam, da me bo to naučilo ceniti svoje življenje. Ima prav!
Gremo iskat odeje, čevlje, otroško hrano. Stopim v halo in že se postavijo okrog mene. ”Lady, please, shoes 41”, ”Lady, please …” in pokaže na nogavice. Priznam, strah me je. Povem, da bom prinesla, in grem ven, na zrak. Ni časa, da bi stala, hitro grem iskat, kar so me prosili. Pridem nazaj, nasmejem se jim, vidijo, da imam stvari, za katere so prosili, in so zopet okrog mene. Začnejo se prerivati. ”Wait, wait, ” izrečem, ne da bi vpila. Z rokami jim pokažem, naj se postavijo v vrsto. V dveh sekundah so poravnani in razdelila sem jim, kar sem prinesla. Policist mi pomaga priti ven, ker jih nekaj hodi za menoj, da bi dobili želene stvari. ”No more,” govorim. Tečem naprej, toda ustavi me nosečnica, ki potrebuje nove čevlje. Vprašam za številko, pokaže mi z roko. Pogledam jo, povem, da bom prinesla, hitim iskat. Komaj najdem ustrezno obutev, najdem še nogavice in se vračam. ”Thank you very much. You are so beautiful. Thank you all.” Nasmejem se ji, zaželim vso srečo in grem iskat bombončke za otroke. Prihajajo ”novi”, delim bombončke otrokom, oni pa se smejijo. Slišim: ”Punce, še 10 minut, potem pa greste!” Že? Obrnem se, da vidim, kdo je to rekel. ”Koliko pa je ura?” vprašam. ”10 minut do 11h”, mi odgovori starejši moški. Potrudim se še za zadnjih 10 minut, potem se grem odjavit. Izčrpana sem, utrujena, ampak vesela in ponosna. Sprašujem, koliko časa bodo ostali tam. Rečejo mi do 4h zjutraj, potem jih odpeljejo naprej. Razmišljam, kako je otroku brez nogavic, kako je moški, ki je zgubil vrečko s stvarmi. Razmišljam in upam, da jim bo uspelo.
Veste, jaz se strinjam s tem, da niso vsi begunci in da ne bežijo vsi pred vojno. Tudi ekonomski migranti so. Ampak nobenemu izmed njih ni bilo enostavno pustiti hiše, prijateljev, družine, vsega, kar so imeli, in iti naprej v neznano. Oni so slišali za gospo Evropo, ki naj bi imela službo za vse, ki naj bi dala dom vsem, kjer naj bi vsi bili srečni in zadovoljni, in so šli. Eni itak nimajo kaj izgubiti, drugi pa so pripravljeni tvegati za boljše življenje. Tako kot vsi mi! Jaz lahko rečem, da sem bila tam, jaz sem videla, kako stvari funkcionirajo in kaj se dogaja. Ne bojim se beguncev, ki pridejo in gredo iz Slovenije, jaz se bojim ljudi, ki so naši sosedje, tistih, ki po forumih in facebooku pišejo takšne komentarje, da človek enostavno ne more verjeti, da je to napisalo človeško bitje. Da je to napisal sosed iz prvega nadstropja. Veste, „un“, ki prijazno pozdravi vsak dan. Vsi smo ljudje. Vsi smo različni. Eni so prijazni, eni, pač, niso. To, da je eden izmed beguncev pustil za sabo, po domače povedano, štalo, ne pomeni, da so vsi takšni. Ne moremo vseh metati v isti koš. Ni fer! Jaz sem šla pomagat, hotela sem jim pokazati, da niso sami, da ne mislimo vsi enako. Prostovoljno delo je posebno delo. Poznam tudi tiste, ki jim je brezveze.”Ej, Šejna, ti si šla ”za džabe” delat 8 ur z begunci? A si normalna?” JA, SEM! Ne boš verjel, ampak sem! Zame je prostovoljno delo bolje plačano od „šihta“, ki ga opravljam. Prostovoljci smo plačani z nasmehi. S tistim ”Thank you. You are very kind.” Z odličnim počutjem po končanem delu. Z izkušnjami, ki so vrednejše več kot tistih 30-40 evrov, ki bi jih danes dobila na rednem „šihtu“. Zakaj prostovoljstvo? Zaradi vsega naštetega. Zaradi tega ker še vedno iščem sebe in mi prostovoljstvo pomaga pri tem. Zakaj pa begunci? Ker ni vse tako, kakor so mediji prikazali. Ker me zanimajo njihove zgodbe. In ker hočem imeti lastno mnenje, ki sem ga pridobila na podlagi lastnih izkušenj.
Šejna M.
