Marjetka in Julija sta sosedi in redno prostovoljita v sprejemnem centru Dobova. Delali sta tudi na prvi dan novega leta, ko so prostovoljci razdeljevali tudi darila.
Proti koncu izmene sta si v načeloma ogrevanem šotoru (ki pa zaradi okvare tokrat ni bil) za počitek in malico, ki si ga delita Slovenska filantropija in Rdeči križ Slovenije, vzeli čas za sproščen pogovor o njunih izkušnjah pri delu z begunci.
SF: Iz kje prihajata in kaj počneta v življenju, sta zaposleni?
Marjetka: Prihajam iz Ljubljane in delam kot medicinska sestra.
Julija: Iz Ljubljane, nezaposlena sem že pet let.
SF: Delata kot prostovoljki prvič ali sta delali že prej?
Marjetka: Kot prostovoljka sem delala na terenu že kakih štirinajstkrat, včasih tudi po dve izmeni, dopoldne in popoldne. Danes delam dve izmeni, jutri pa bom v službi cel dan. Imela sem malo dopusta, pa sem hodila delat v Dobovo.
Julija: Začela sem novembra v pisarni Slovenske filantropije kot koordinatorka prostovoljcev na terenu. Bila je cela norišnica, telefoni so zvonili non-stop, ogromno logistike glede prevozov, terminov, ampak smo speljali, vse, brez kakršne koli nervoze. Bilo je noro, ampak super, ves čas je bilo napeto. Na terenu sem bila že sedemkrat, prvič na Šentilju in šestkrat v Dobovi. Največ delam čez vikende.
SF: Kje sta se seznanili s problemom beguncev in kaj vaju je spodbudilo, da sta se odločili da jim pomagata?
Marjetka: Ko sem po televiziji videla, kaj se dogaja in prebrala tiste grozne komentarje na Facebooku, nisem preveč razmišljala, ampak sem se takoj odločila, da grem.
Julija: Ko sem videla to na televiziji, sem si rekla, gremo pomagat, to je štala, to so ljudje. Takoj sem šla pomagat. Zanimalo me je tudi, kako tukaj zgleda, kašni so ti ljudje.
SF: In kakšni so? Kakšne so vajine izkušnje?
Marjetka: Izkušnje z begunci so dobre, popolnoma drugačni so, kot so jih nekateri prikazovali v medijih in Facebooku. Ljudje so zelo prijazni, vidi se jim, da so zelo utrujeni od poti, se pa najdejo tudi posamezniki, ki izstopajo, tako kot v vsaki družbi.
Julija: Najprej ne veš, kaj pričakovati, saj pripadajo drugi kulturi, ki jo ne poznamo, potem pa prideš sem in vidiš, da so ljudje. Sploh ko vidiš otroke, te stisne pri srcu.
SF:Katera izkušnja se vaju je najbolj dotaknila, v pozitivnem ali v negativnem smislu?
Marjetka: Nekateri pridejo res izmučeni. Imeli smo primer ženske, ki se je dobesedno sesula. Prišla je z dvema majhnima otrokoma starima 3 mesece in 4 leta, dehidrirana, neprespana. Štiri ure je spala tako trdno, da je nismo uspeli zbuditi. Med tem sem skrbela za njenega otroka, ga previjala in hranila. Ko se je zbudila, se je zjokala. Kasneje smo izvedeli, da je izgubila moža, na poti pa še desetletnega otroka. Ženska se na poti očitno že dolgo ni ustavila in komaj smo jo prepričali, da je počakala na naslednji avtobus in se odpočila.
Julija: Ko sem delala na Šentilju, sem k zdravniku peljala mlado žensko z levkemijo. Takrat se mi je zdelo čisto noro, kaj človeka žene, da se odpravi na tako dolgo pot s tako boleznijo. Zdravniki so jo napotili na zdravljenje v bolnico, ampak je odklonila, ker potuje z dvanajst člansko družino.
SF: Se nočejo ločiti od družine?
Marjetka: Predvsem hočejo čimprej naprej. Imeli smo primer mamice, ki je rodila v Zagrebu in pot nadaljevala s štiri dni starim dojenčkom. Trenutno v bolnici v Brežicah zaradi ozeblin amputirajo prste na nogi petnajstletniku, njegova družina bo počakala, ampak najbrž bodo šli jutri naprej. Fantku bodo v bolnici prevezali rano in po tem bodo šli naprej.
Julija: Mene predvsem zanima, kaj se s temi ljudmi zgodi po tem, ko zapustijo Slovenijo.
SF: Kakšna pa je vajina izkušnja z ostalimi organizacijami, s katerimi sodelujete? Kako sodelujete z vojsko, policijo, civilno zščito in ostalimi prostovoljci?
Marjetka: Vojska v bistvu ni tako prisotna, razen takrat, ko so policaji štrajkali, ko je vojska prevzela del nalog policistov, so bili bolj vidni, drugače so pa precej neopazni. Sodelovanje z ostalimi organizacijami je pa odvisno od ljudi, ki takrat delajo, z enimi sodelujemo lažje, z drugimi težje.
Julija: No, vsakega se da omehčat (smeh). S kavico ali čokolado se vse doseže. Enkrat je zmanjkalo elektrike, bila je samo v policijskem kontejnerju, pa sem šla kar noter in začela kuhat kavo. Policisti so žačeli hoditi v kontejner in me gledali, češ kaj tam delam, pa sem jim ponudila kavo in je bilo vse v redu.
SF: Se vama zdi prostovoljsko delo težko?
Marjetka: Itak sem navajena, da delam vse petke in svetke v službi. Včasih sem hodila iz službe utrujena, zdaj, ko pa delam še kot prostovoljka, mi sploh ni težko.
Julija: Napolni te z energijo, ni težko.
Naš pogovor je prekinila koordinatorka jutranje izmene, popoldanski prostovoljci so že prispeli. Juliji se je izmena zaključila, Marjetka pa bo nadaljevala delo v popoldanski izmeni. Nov vlak z begunci je že na poti in potrebno je pripraviti vse za njihov prihod.
Čas za zadnje vprašanje:
SF: Če se bo kriza nadaljevala, bosta kot prostovoljki sodelovali naprej?
Marjetka: Bom!
Julija: Poskusila se bom prijaviti na javna dela. Zdi se mi smiselno, da bi se v javna dela vključevalo ljudi, ki so že delali kot prostovoljci. Če to ne bo možno, pa bom nadaljevala kot prostovoljka.
