Nekateri zaposleni na Slovenski filantropiji so na študijskem obisku v begunskih taboriščih na grškem otoku Lesbos. Za vas so pripravili nekaj prvih vtisov z izobraževanja.
Begunska situacija na Lesbosu je septembra 2016 sicer drugačna kot pred letom, kljub temu pa je prisotnost ˝meje˝ mogoče čutiti že ob prihodu v Mylilini. Ob obali so parkirane ladje grške obalne straže in Frontexa, v bližnji marini je mogoče srečati ekipe reševalcev iz vode, ki so v stalni pripravljenosti.
Begunce srečamo v mestu, še več pa ob cesti proti taboriščema Kara Tepe in Moria, ki sta od Mytilinia, glavnega mesta Lesbos, oddaljena le nekaj kilometrov. V lanskem septembru je bila slika povsem drugačna. Po besedah Dimitrisa, koordinatorja organizacije Zdravniki sveta, ki deluje v begunskem taborišči Moria, je bilo takrat v mestu 35.000 beguncev. Za mesto s 45.000 prebivalci je to seveda izjemno veliko, kljub temu pa poudari, da je bilo čutiti naklonjenost glede sprejema beguncev s strani domačega prebivalstva. Beguncem so v mestu za bivanje ponudili nekaj hiš. Po dogovoru EU – Turčija, po tem ko se pričakuje, da begunci ne samo potujejo skozi Grčijo, pač pa tukaj tudi ostanejo, je čutiti vse več ksenofobije. Tudi zato, ker se je zaradi podobe o ˝splošni preplavljenosti˝ otoka z begunci od lanskega leta število turistov znižalo skoraj za 80 %.
Begunsko taborišče Moria deluje kot registracijski center za vse begunce, ki pridejo na otok. S prihodom na otok vstopijo na teritorij EU, zato je taborišče hkrati tudi ˝hot spot˝ center in kot tak prostor, kjer se odloča o usodi beguncev, ki vstopajo v trdnjavo Evropo. Da gre za ˝taborišče˝ v pravem pomenu besede je vidno že takoj po prihodu: zid, visoka ograja z rezilno žico na vrhu, ob cesti pa policisti, ki se na svoj način zabavajo ob avtobusu z rešetkami na oknih, ki je pripravljen bodisi za prevoz beguncev z obale ali pa odvoz tistih, ki v Grčiji bodisi ne želijo zaprositi za mednarodno zaščito, še pogosteje pa tistih, katerih možnost zaprositi za mednarodno zaščito je zavrnjena, najpogosteje zato, ker niso prave nacionalnosti ali pa niso dovolj ranljivi.
Slika taborišča se še stopnjuje po vstopu: povsod je moč videti ograje različnih vrst, največ je tistih z rezilnimi žicami, z ograjami so ločeni posamezni sektorji taborišča. V osrednjem delu je organiziran prostor za sprejem beguncev, tam imajo svoje prostore tudi številne medvladne in mednarodne organizacije, ki delujejo v taborišču, kot so UNHCR, IOM, Zdravniki sveta, Save the Children in druge.
Nedaleč stran je oddelek za mladoletnike brez spremstva, ki so po besedah predstavnice IOM posebej zaščiteni oz. varovani in sicer na način, da bivajo v barakah, ki so znotraj taborišča s posebno ograjo ločene od ostalega dela taborišča. Vse skupaj deluje kot nekakšen zapor znotraj zapora.
V taborišču Moria danes biva okoli 4.000 beguncev, takšna naj bi bila po besedah predstavnice IOM tudi kapaciteta taborišča, čeprav kasneje po precej bolj realističnem pogovoru s predstavnikom MdM izvemo, da je dejansko v taborišču prostora za 1300 ljudi. Begunce s hrano oskrbuje grška vojska, ki dnevno razdeli obroke za 2400 ljudi. Hrano sicer zagotavljajo tudi nekatere nevladne organizacije. Predstavnici Mednarodne organizacije za migracije povesta, da je njihova glavna vloga informiranje vseh beguncev, ki pridejo v taborišče glede različnih možnosti, postopkov, pa tudi pravic. Njuni odgovori na naša številna vprašanja glede postopkov, obravnave mladoletnih brez spremstva in drugih ranljivih, dejanske situacije v taborišču itd. so precej skopi. Največkrat povesta, da moramo za te informacije vprašati posamezne organizacije, ki so za njih zadolžene. Med drugim izvemo, da je od sredine poletja zaznati nekoliko povečan prihod beguncev na otok; če jih je pred tem običajno dnevno prihajalo nekaj deset, pa jih sedaj dnevno od 50 do 100. Izvemo tudi, da so se tihotapci sedaj organizirali tako, da begunce prevažajo na otok s posebnimi skuterji, s katerim se lahko pelje hkrati do osem oseb. Takšna pot naj bi stala 1500 Evrov.
Organizacija Zdravniki sveta deluje tako v taborišču Moria, kot tudi Kara Tepe. Slednje je sicer namenjeno nastanitvi ranljivih skupin in deluje ˝prijazneje˝ že ob prihodu. Nekako precej bolj spominja na kamp. Nikjer tudi ni videti zastrašujočih žic in ograj. Na vhodu je napis ˝visitors welcome˝, kljub temu pa tudi tukaj ni mogoč vstop brez predhodnega dogovora s katero izmed organizacij, ki tukaj delujejo.
Glavna naloga organizacije Zdravniki sveta je seveda nudenje zdravniške in psihosocialne oskrbe za begunce. V obeh taboriščih z njihove strani deluje 30 zaposlenih (zdravniki, psihologi, medicinske sestre, administratorji itd.). V avgustu so vzpostavili tudi mobilno zdravstveno enoto, ki je prisotna na različnih lokacijah, tudi na obalah, na katere prihajajo begunci. Prav tako imajo v Mytiliniu nastanitveni center za otroke brez spremstva. V njihovi zdravstveni pisarni v taborišču Moria z vsakim beguncem ob njegovem prihodu opravijo prvi zdravstveni pregled, kjer ocenijo njegovo zdravstveno stanje. Pregled zajema tudi prvi psihološki prvi pregled. Zdravniki sveta zagotavljajo beguncem tudi različne oblike humanitarne pomoči.
Predstavnik Zdravnikov sveta nam pove tudi več o sistemu obravnave beguncev na Lezbosu in v Grčiji na sploh. Taborišče Moria je bilo pred letošnjim marcem in dogovorom EU – Turčija taborišče odprtega tipa. Sedaj je po njegovih besedah to neke vrste pol-zaprti center z več oddelki, pa tudi več nivoji pravic do izhoda za begunce. Vsi begunci, ki pridejo na Lesbos, morajo v taborišču ostati 25 dni. Po preteku tega časa dobijo dovoljenje za izhod, pogoj za to pa je, da oseba v Grčiji zaprosi za mednarodno zaščito.
Grški azilni postopek je dvostopenjski: vsak mora najprej zaprositi za možnost zaprositve za mednarodno zaščito. Postopki so sicer individualni, vendar je praksa takšna, da Sirci v glavnem dobijo možnost zaprositi, medtem ko so nekatere druge nacije (npr. Afganistanci in Pakistanci) pogosto zavrnjeni. Zavrnjene premestijo v posebni zaprti sektor znotraj taborišča, kjer bivajo do vrnitve v Turčijo. Tam bivajo tisti z negativnimi azilnimi odločbami. Zavrnjene prosilce sedaj vračajo z letali iz Aten v Turčijo, pred letošnjim februarjem pa so jih vračali s frontexovimi ladjami. Azilne postopke izvaja grška azilna pisarna ob podpori evropske pisarne za podporo azilu (European Asylum support office). Identifikacijske postopke izvaja grška policija ob podpori Frontexa. Vsi postopki potekajo v taborišču Moria. Posameznik lahko v taborišču Moria ostane do šest mesecev, mladoletniki brez spremstva pa do pet mesecev, dokler se jim ne najde primerna nastanitev zunaj taborišča. Trenutno je v taborišču Moria 140 mladoletnikov brez spremstva. Prosilci za mednarodno zaščito sicer s strani grške države ne dobijo posebne finančne podpore, jim pa le-to v zadnjem času zagotavlja neka nevladna organizacija, ki da posamezniku kreditno kartico z naloženimi 90 evri mesečno, družina lahko dobi največ 340 evrov mesečno. Vsi prosilci lahko takšno pomoč dobijo po 25 dneh bivanja v taborišču Moria.
Na Lesbosu je sicer vzpostavljena koordinacija različnih akterjev, ki delujejo z begunci. Uradno sodelovanje je bilo vzpostavljeno januarja letos, pred tem ni bilo nikakršnega. Koordinacijo naj bi vodil lokalni odbor, ki pa sedaj predvsem podeljuje statuse oz. omogoča dostop organizacijam za delovanje v taboriščih. V praksi koordinacijo po različnih sektorjih vodi UNHCR. Po besedah predstavnika Zdravnikov sveta je koordinacija zadovoljiva, ne pa perfektna. Še pomembnejša je koordinacija, pa tudi sodelovanje v praksi: npr. pri reševanju beguncev iz morja itd. Zdravniki sveta so zelo aktivni tudi na področju zagovorništva. Trenutno se zavzemajo za izboljšanje postopkov ugotavljanja starosti. Pred časom so na podlagi primera moškega, ki je preživel brodolom in ga avtoritete niso želele obravnavati kot ranljivega, dosegli možnost posebne obravnave tega begunca.
Čeprav Evropa po dogovoru Turčija – EU od Grčije pričakuje, da poskrbi tudi za integracijo beguncev, ki pridobijo mednarodno zaščito, pa po besedah predstavnika Zdravnikov sveta v Grčiji še vedno zelo težko govorimo o kakršnikoli integraciji. Kljub temu da prosilci za mednarodno zaščito formalno ne morejo izstopiti iz Grčije, dokler traja postopek, v Grčiji še vedno ni pravih možnosti za dolgotrajnejše življenje in integracijo beguncev. Vsi se še vedno ukvarjajo predvsem z begunci, ki prihajajo na novo. Tudi sicer ni dovolj ustreznih namestitev za begunce po pridobitvi statusa. Težko je govoriti o integraciji medtem, ko je beguncem mogoče ponuditi le šotor ali pa barako v Moiri ali Kara Tepeu. Na naše vprašanje, ali bodo v prihodnje begunci, ki bodo dobili mednarodno zaščito, v Grčiji želeli ostati, je predstavnik Zdravnikov sveta odgovoril, da misli, da ne: večina beguncev ima še vedno načrte priti v zahodne in severno evropske države, poleg tega so posledice gospodarske krize v Grčiji še vedno prevelike. Uspešna integracija je tako skoraj nemogoča. Skrb za begunce v Grčiji je v zadnjem času vlada sicer v veliki meri preložila na lokalne skupnosti. S tem je do neke mere povezana tudi naraščujoča nenaklonjenost do beguncev.
Franci Zlatar,
vodja programa migracije,
Slovenska filantropija.
