Na humanitarnem kongresu “The politics of compassion” v Berlinu, ki je potekal med 14. in 15. oktobrom je bilo govora o sočutju, kot osnovi humanitarnega dela, ki pa mora biti nadgrajeno z zagovorništvom in politično akcijo. Samo humanitarne akcije ne prenašajo rešitev humanitarnih katastrof, zahtevati je potrebno politične spremembe. Kongres je tako dal jasen signal humanitarnim organizacijam k potrebi po nadgradnji humanitarnega dela z zagovorniškim. V svetu je danes več razseljenih oseb kot kadarkoli do sedaj, ki potrebujejo predvsem ustrezno zaščito.
Franci Zlatar, vodja Programa migracije je na kongresu, v okviru panelne razprave o zdravstvenem humanitarnem delu: migranti v tranzitu, predstavil lanski odziv Slovenske filantropije na množične migracije po balkanski migrantski poti: sistem humanitarne podpore, ki je temeljil predvsem na podpori velikega števila prostovoljcev. Jasno je izpostavil tudi potrebo po iskanju dolgoročnih sistemskih rešitev za boljšo zaščito beguncev in potrebo po intenzivnem zagovorniškem delu. V nadaljevanju si lahko preberete tudi daljše poročilo.
Poročilo o udeležbi na humanitarnem kongresu v Berlinu ˝Politika sočutja˝
Christof Johnen, vodja mednarodnega sodelovanja pri nemškem Rdečem križu je poudaril, da je sočutje v humanitarnem delu sicer pomembno a še pomebneje je znati sočutje spremeniti v politično akcijo. Odgovornost za različne humanitarne katastrofe je na strani držav in ne humanitarnih organizacij.
Jan Egeland, generalni sekretar norveškega begunskega sveta (Norwerian Refugee Council) je govoril o tem, da se je največ humanitarnih kriz dogajalo v 90-ih letih in da je danes več ljudi deležnih pomoči humanitarnih orgamizacij. Je pa danes tudi bistveno več ljudi razseljenih, ki potrebujejo zaščito. Ljudje ne potrebujejo oblačil, kar ljudje potrebujejo je konec vojne. Pomembno je, da so humanitarne organizacije prisotne tam, kjer so najbolj potrebne. Dejal je, da je na številnih kriznih žariščih sicer registriranih veliko humanitarnih organizacij, na terenu pa delajo le redke. Izpostavil je tudi podatek, da v svetovnem merilu delež sredstev, ki je namenjen humanitarnim operacijam predstavlja samo 0,4% deleža sredstev namenjenih za vojaške operacije. Kot velik problem v zvezi s trenutno begunsko situacijo je izpostavil dejstvo, da države niso pripravljene sprejeti večjega števila beguncev. Zaključil je, da je za rešitev ˝begunske krize˝ potrebno iskati predvsem politične in ne zgolj humanitarne rešitve.
Gulwali Passarlay, afganistanski begunec v Veliki Britaniji je izpostavil problem vračanja afganistanskih beguncev iz evropskih držav, pa tudi absurdnost begunskih džungel npr. v Calesu.
Terry Reintke, članica Evropskega parlamenta je poudarila, da je sočutje zelo pomembno tudi v smislu iniciacije politične akcije. Meni, da je nevarno razmišljati kot npr. razmišlja predsednik britanske vlade Cameron, da je potrebno več sredstev namenjati za humanitarne aktivnosti v regijah, kjer je število beguncev največje, ne pa omogočiti beguncem dostopa do teritorijev evropskih držav. Samo humanitarne akcije niso rešitev, zahtevati je potrebno politične spremembe. Tako ni pomembno samo sočutje pač pa tudi solidarnost.
V okviru panelne razprave na temo Zdravstvena oskrba v vojni je bilo govora o napadih na bolnišnice in zdravstvene delavce na vojnih področjih. Govorci so ugotavljali, da je vzrok za napade na bolnišnice pogosto povezan z domnevo, da v bolnišnicah zdravijo tudi ranjene pripadnike terorističnih skupin – v zvezi s tem se pojavlja dilema ali je primerno, da zdravniki zdravijo tudi ranjene pripadnike različnih terorističnih skupin.
V okviru panelne razprave Zdravstvena humanitarna pomoč – migranti v tranzitu smo udeleženci predstavili dogajanje povezano z lanskimi in letošnjimi množičnimi migracijami po balkanski migrantski poti. Izpostavili smo velik angažma civilne družbe in prostovoljcev pa tudi potrebo po iskanju dolgoročnih in sistemskih rešitev za boljšo zaščito beguncev in boljši dostop do njihovega zdravstvenega varstva.
V okviru panelne razprave o privatnem sektorju in humanitarni pomoči je bilo govora o o tem, da se v današnjem času humanitarne organizacije bistveno ne razlikujejo od podjetij, saj oboji iščejo najboljše rešitve, inovacije, prav tako pa je na obeh področjih konkurenca. Podjetja so bila izpostavljenja tudi kot tista, ki igrajo pomembno vlogo pri zaposlovanju beguncev v Nemčiji, npr. Siemens je zaposlil in omogočil izobraževanje 40.000 mladim beguncem. Privatni sektor pa so udeleženci tudi kritizirali kot tistega, ki s podporo humanitarnim organizacijam predvsem promovira svoje dejavnsoti in proizvode, pogosto tudi neetično delovanje, npr. Coca cola že dolgo finačno podpira organizacijo Save the Children: podjetje, ki s svojimi proizvodi predvsem škoduje otrokom, hkrati podpira organizacijo ki se zavzema za otroke.
Barbara Harrell-Bond, ustanoviteljica centra za begunske študije na univerzi v Oxfordu je prebrala zgodbo begunca iz Bosne in Hercegovine, od skupnega življenja pripadnikov različnih nacionalnosti pred vojno v Bosni in Hercegovini, do vojne in bega, ter kasneje iskanja možnosti za življene v različnih državah. Poudarila je, da čeprav bi se sicer večina beguncev želela vrniti domov, se to zgodi le redko, saj se pogosto po vojni okolje v izvornih državah bistveno spremeni, vprašanje pa je tudi koliko je dejanske podpore za vračanje beguncev v teh državah.
Prav tako je podala kritiko UNHCR – Visokega komisariata združenih narodov za begunce, ki je postal zelo zbirokratizirana organizacija, čeprav je poudarila, da še vedno opravi veliko zelo dobrega dela. Poudarila, je da se je po upokojitvi posvetila predvsem azilnim postopkom in dejala, da je pravna pomoč najpomembnejša stvar za begunce. Meni, da begunci ne potrebujejo veliko humanitarne pomoči, potrebujejo predvsem hitre in učinkovite postopke in možnost pridobitve statusa mednarodne zaščite.
Jemilah Mahmood, podsekretarka za partnerstva, Mednarodna zveza rdečega križa in rdečega polmeseca je med drugim govorila o tem, da lahko na družbene spremembe vplivamo tudi s selektivnimi akcijami npr. z vplivanjem na politike preko privatnega sektora.
V okviru panelne razprave o inovacijah na področju zdravstvene humanitarne pomoči je bilo govora o inovacijah na navedem področju npr.:
- navodila na podlagi evidenc za zdravljenje nekaterih bolezni v Libanonu,
- merjenje vpliva psihosocialnih programov na zdravje in dobrobit beguncev v Jordaniji,
- geografsko predvidevanje širjenja ebole v Afriki,
- diagnostično testiranje za ebolo itd.
Predstavljene so bile tudi nekatere tehnične rešitve, npr. droni za prevoz krvi na nekatera odročna območja, pa tudi številne digitalno podprte rešitve na področju zdravstva.
V okviru panelne razprave o mentalnem zdravju v okviru humanitarnega dela je bilo govora o potrebi po zagotavljanju psihosocialne, terapevtske, psihiatrične itd. podpore prosilcem za azil in beguncem še posebej v situaciji bistveno povečanega števila beguncev v Evropi.
Zdravniki brez meja recimo nudijo psihoscialno pomoč skoz skupnostni pristop, npr. fokusne skupine, preventivno delo s skupnostjo, skozi radijski program. V primeru ebole so psihosocilno pomoč izvajali tudi za sorodnike umrlih. Izvajajo tudi individualna svetovanja. Prav tako izvajajo psihosocialno pomoč za svoje zaposlene in prostovoljce. Zdravniki brez meja izvajajo tudi programe psihosocialne pomoči za begunce, ki so v tranzitu v Evropi.
Predstavnica organizacije Zdravniki sveta je govorila o njihovem delu na Bližnjem vzhodu. Izpostavila je, da kronično primanjkuje strokovnjakov za to področje na terenu. MdM je psihosocialno pomoč sicer vključil v širšo obravnavo pacientov, ki zajema tako zdravstveno kot tudi psihoosocialno pomoč. Takšna integracija prinaša tudi destigmatizacijo mentalnega zdravja. Prav tako nudijo podporo lokalnemu zdravstvenemu sistemu skozi usposabljanja. Razvili so tudi multidisciplinarne time, ki vključujejo zdravnika, psihiatra in socialnega delavca, ki posamezniku nudijo prilagojeno obravnavo. Prav tako imajo ˝case managerje˝, ki obiskujejo begunce, jim nudijo psihosocialno pomoč in jih povezujejo z zdrugimi strokovnjaki, ki jih potrebujejo. Precejšno pozornost posvečajo kulturnim elementom. Na terenu opažajo, da je vedno več hude travmatiziranosti.
Predstavnica nemške organizacije, ki deluje ne področju nudenja psihosocialne pomoči beguncem je govorila o tristopenjskem sistemu nudenja psihosocialne pomoči, ki zajema prepoznavo (prvi pogovori, informiranje itd.), skupnostno delo (psihosocialno pomoč, podporo prostovoljcev itd.) in šele nato specialistično psihiatrično oz. psihoterapevtsko podporo. Sicer imajo begunci tudi v Nemčiji veliko težav pri dostopanju do mentalnega zdravja, saj v zdravstvenem sistemu ni dovolj prevajalcev. Tudi sicer vlada precejšnja zmeda, predvsem pa psihiatri in terepevti, ki so sicer na voljo za begunce do njih ne znajo dostopati in tako izgleda da ni potrebe po pomoči.
V okviru panelne razprave spreminjanje vloge lokalnih organizacij pri zagotavljanju humanitarne pomoči je bilo govora o potrebi po večjem sodelovanju mednarodnih humanitarnih organizacij z lokalnimi, pa tudi drugimi lokalnimi akterji npr. univerzami, ministrstvi itd. Govorci so izpostavili potrebo po večjem razvijanju kapacitet lokalnih humanitarnih organizacij tudi s poenostavljanjem postopkov poročanja itd.
Zaključna razprava je bila namnjena pregledu trenutne situacije na področju ˝politik sočutja˝. Govora je bilo o financiranju humanitarnega dela s strani vlad pa tudi velikih korporacij, ki imajo vse svoje specifične interese, na primer Coca cola proizvaja pijačo, ki otrokom škoduje, hkrati pa finacira organizacijo Save the children, Amerika bombardira ljudi, hkrati pa podpira humanitarne akcije. Gre za paradoksalnost humanitarnega dela, ki hkrati pripelje tudi do razmerja moči. Humanitarci se morajo stalno boriti za nevralnost oz. za nek apolitični koncept, kar pa je nemogoče, saj je človeško ravnanje vedno politično. Humanitarizem ima določeno paternalistično vlogo, saj vedno uporabimo moč, ko nekomu pomagamo. Prav zaradi tega je treba prestopiti v politično akcijo, saj smo med drugim slišali tudi, da ni humanitarnih rešitev so samo politične. Vprašamo se lahko ali ni bolje, da v kolikor želimo delati dobro, gremo preprosto v politiko.
Zaščita oz. humanitarne akcije za zaščito ljudi so polje na katerem humanitarci še nismo naredili dovolj.
Zapisal: Franci Zlatar, vodja Programa migracije, Slovenska filantropija
