V torek, 15. novembra je Socialna zbornica Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti organizirala seminar z naslovom “Delo s prostovoljci in prostovoljkami”. Med izvajalkami so bile tudi tri predstavnice Slovenske filantropije: Anica Mikuš Kos, Tereza Novak in Tjaša Arko.
Anica Mikuš Kos se je v predstavitvi z naslovom Prostovoljstvo v Sloveniji sprehodila čez zgodovino prostovoljstva na Slovenskem in ob tem opozorila na nekaj nevarnosti:
– Prostovoljstvo pogosto prevzema odgovornost za stvari, ki bi jih morala urediti država.
– Ni trajnosti, saj so mnoga dela odvisna od tega, kako dolgo bo projekt financiran.
– Past, da se organizacije, ki organizirajo prostovoljstvo ne izgubijo in preveč instuticionalizirajo ter odtujijo od ljudi.
– S prostovoljstvom pomagamo drugim in tudi sebi. V zadnjih letih pa je vedno močnejši trend, da se prostovoljci osredotočajo predvsem na lastne koristi.
Med drugim je izpostavila, da ima prostovoljstvo zares široke razsežnosti v družbi in je protiutež neoliberalnim vrednotam. Poudarila je še, da je prostovoljstvo v skladu s človeško naravo kar potrjujejo tudi raziskave v povezavi z empatijo, solidarnostjo in vzajemno pomočjo. Kolikor se bodo te danosti razvile je odvisno od okolja v katerem posameznik odrašča. Poleg družine je tukaj pomembno tudi šolsko okolje, ki lahko spodbuja dobro solidarno klimo.
Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije je predstavila uspešen model Slovenske filantropije skozi dve desetletji dela s prostovoljci. Predvsem ugotovitev, da delo s prostovoljci ne more biti delo »za zraven«, pač pa delovno mesto s polnim delovnim časom. Ob tem je predstavila tudi 8 najpomembnejših dejavnikov, ki so pogoj za kvalitetno in množično vključevanje prostovoljcev.
- Dober »image« organizacije
- Prostovoljsko delo, ki je zanimivo predstavljeno
- Koordinator
- Zaposleni s spoštljivim odnosom do prostovoljcev
- Usposabljanja
- Uporabniki, ki razumejo vlogo prostovoljcev
- ČAS
- Sredstva za vračanje stroškov
Tjaša Arko je v svojem prispevku »Mentorstvo in spremljanje dela prostovoljcev in prostovoljk« izpostavila osnovne naloge mentorja prostovoljcev, ki je pogosto oseba v sredini trikotnika:
– med vizijo in načeli organizacije ter oblikami prostovoljstva, ki ga ponuja,
– pričakovanji in željami uporabnikov ter
– pričakovanji in željami prostovoljcev.
Za optimalno opravljeno prostovoljsko delo se je potrebno osredotočiti na potrebe uporabnikov in izbrati zanje kar najbolj primerne prostovoljce. Ob tem pa, še posebej v socialnovarstvenem in mladinskem sektorju, poznamo prostovoljstvo kot metodo opolnomočenja uporabnikov.
Delo mentorja zajema pripravo organizacije na prostovoljsko delo, zbiranje in izbor prostovoljcev, usposabljanje, sklepanja dogovorov, motiviranje in podporo ter dajanje povratnih informacij in evalviranje prostovoljskega dela.
Razlogi, da se posamezniki priključijo prostovoljstvu so različni. Motivi prihajajo tako iz razlogov pomoči drugim in spreminjanja družbe na bolje, kot tudi iz osebnostne rasti, pridobivanja znanj in izkušenj, druženja in kakovostnega preživljanja prostega časa. Poleg poznavanja zunanje motivacije je pomembno, da mentor pozna tudi notranje motivatorje, na podlagi katerih pripravi okolje v katerem se bo prostovoljec počutil kompetentnega, sprejetega in vključenega ter da bo videl smisel v delu, ki ga opravlja. Upoštevanje motivacije, tako zunanje in notranje pa je ključno pri nagrajevanju prostovoljcev.
