Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, je v Delovi Sobotni prilogi pisala o psihosocialni pomoči otrokom beguncem. Dogodke in doživljanje, ki prizadevajo otroke vojne, je uvrstila v tri obdobja: obdobje vojne v domovini, obdobje bega iz domovine in obdobje življenja v državi azila. Pri tem je izpostavila, da izkušnje in raziskave potrjujejo to, kar je ugotovil Keilson pri otrocih, ki so preživeli nemška koncentracijska taborišča: da so okrevanje, duševno zdravje in socialno delovanje otrok vojne v veliki meri odvisni od psihosocialne kakovosti življenja v povojnem času ali na ozemlju brez oboroženih konfliktov. Ta raziskovalna spoznanja zavezujejo države, da pospešijo postopke pridobivanja azila in zagotovijo psihosocialno kakovost življenja otrok in mladostnikov beguncev. Za otroke, ki so doživeli toliko grozot in nečlovečnosti, da se jim je vera v dobro zamajala, je doživetje človečnosti še kako pomembno, da bi ohranili pozitiven odnos in zaupanje do ljudi in do države azila.
* * *
K zaščiti psihosocialnega zdravja otrok beguncev nas zavezujejo akti o otrokovih pravicah, slovenska zakonodaja, humanost in ne nazadnje socialni in nacionalni interes, da bi priseljenci imeli kar se da pozitiven odnos do nove države in aktivno prispevali k bogastvu njenega socialnega tkiva. Niso le institucije in nevladne organizacije odgovorne za otroke begunce in njihovo integriranje v slovensko družbo. To je zadeva vseh državljanov, ki pridemo v stik z njimi, soseske, skupnosti in zlasti glasnih govorcev, ki širijo takšna ali drugačna sporočila o beguncih – tudi o tem, koliko nas begunci in drugi priseljenci ogrožajo.
Zakaj se bojimo otrok in mladih beguncev ali migrantov?
