Vahida Huzejrović je strokovna sodelavka Slovenske filantropije na področju razvojnega sodelovanja. Ravnokar se je vrnila z Moldavije, se pa že pripravlja za odhod v Maroko, kjer bosta s predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos izvedli začetno usposabljanje za lokalne strokovnjake in učitelje. V Moldaviji Slovenska filantropija izvaja projekt krepitve zmogljivosti organizacij civilne družbe za boljše delovanje na področju človekovih pravic. Na svojih poteh se Vahida srečuje z zanimivimi ljudmi iz sorodnih organizacij v Evropi in tke nova sodelovanja v korist držav prejemnic razvojne pomoči.
Četudi prihaja iz Slovenske filantropije, ki je za razliko od drugih tam prisotnih organizacij precej manjša organizacija z neprimerljivo manjšimi sredstvi, se niti za trenutek ne počuti, da je manj vredna ali da manj prispeva. »Naša finančna sredstva za delovanje na področju razvojnega sodelovanja so zelo omejena, ampak zagotovo lahko rečem, da so učinki našega dela, veliki. Iz malega pri Slovenski filantropiji zraste veliko in to zaradi našega pristopa in načel, ki jim sledimo.«
Vahida je s Slovensko filantropijo povezana že od leta 1993, ko je v Slovenijo prišla kot begunka zaradi vojne v BiH. Že v prvem tednu svojega bivanja v enem od begunskih centrov je bila »mobilizirana«. »Bila sem prostovoljka, učiteljica, izvajalka in koordinatorica projektov psihosocialne pomoči, načrtovalka nadgradenj programov in projektov v skladu s potrebami, kako v Sloveniji, tako v državah prizadetih z vojnimi ali drugimi dogajanji.« Skozi številna usposabljanja se je intenzivno razvijala na tem področju, saj je Slovenska filantropija že takrat ogromno vlagala v mobilizacijo obstoječih virov, predvsem človeških, v populaciji samih beguncev, v krepitev njihovih moči in podpiranju njihove vloge v izvajanju programov za vse ranljive skupine beguncev (otroci, ženske, starejši, itd.). »Že takrat sem imela priložnost izkusiti postopek povezovanja in prehode med fazami konkretne pomoči, rehabilitacije in razvojnega sodelovanja, čeprav takrat o tem nisem razmišljala tako kot danes. Ta ‘mobilizacija’ ob prihodu v Slovenijo je postavila temelj za moje nadaljnje in sedanje delo na področju razvojnega sodelovanja, ki pa ga konkretneje vodim od leta 2005.«
Delo na tem področju je bilo sicer izvajano na Filantropiji že prej. Takoj po končani vojni v nekdanji Jugoslaviji, je Filantropija začela delovati in izvajati programe v samih državah. Prav tako tudi programe v Iraku, Severnem Kavkazu in drugih državah.
V skoraj četrtstoletni karieri na področju razvojnega sodelovanja Vahida Huzejrović postaja ena najboljših strokovnjakinj na tem področju. »Nujno je znati pristopiti, narediti dobro analizo, oceno stanja, konteksta (političnega, socialnega, ekonomskega …), potreb in zmožnosti, sodelovati, spoštovati načela človekovih pravic v pravem smislu (ne le deklarativno), enakopravno vključiti lokalne deležnike (v državi prejemnici) in spoštovati načela participativnosti, lokalnega znanja in izkušenj, partnerstva, lokalnega lastništva nad projekti in programi.« Njeno delo od nje zahteva, da zna uvrstiti programe in politiko razvojne pomoči določene države podpornice v kontekst države prejemnice na način, da programi naslavljajo tudi vzroke težav in iščejo bolj trajnostne rešitve oziroma da projekti vplivajo tudi na lokalno politiko (socialno, izobraževalno in podobno).
Vahida pravi, da je razvojno sodelovanje odgovornost vseh nas. »Slovenija, kot ena od razvitih držav, nosi svoj delež odgovornosti in obveznosti za vzpostavitev trajnostnega razvoja v državah v razvoju. To ni le v interesu držav prejemnic pomoči, temveč je ključnega pomena tudi za države podpornice. Le z razvojem, ki bo zmanjšal neenakosti, upošteval načela trajnostnega delovanja in ljudi medsebojno povezoval, ne pa delil, lahko zgradimo pravično, trajno in svobodno skupno prihodnost. Investiranje v trajnostni razvoj je v interesu nas vseh. Politika razvojnega sodelovanja Slovenije (cilji, interesi, področja delovanja, geografsko območje, itd.) se usklajuje z mednarodnimi smernicami, potrebami in trendi. Razvojno sodelovanje je obveza usklajena z interesi države«.
»Pogosto si želim, da taki projekti ne bi bili potrebni, ampak na žalost bo neravnovesje v razvoju in zmogljivostih vedno bolj prisotno. Zato razvojno sodelovanje postaja bolj kompleksno, če upoštevamo vse probleme, s katerimi se globalno soočamo (demografske spremembe in tranzicije.«
Pri razvojnem sodelovanju torej Slovenska filantropija kot tudi država stremita k prenosu dobrih praks. Rdeča nit dela Slovenske filantropije je prepoznavanje in okrepitev lokalnih dobrih praks. »Ko smo v stiski, težje vidimo izhod. Predstavljamo si, da so rešitve nekje drugje, da obstajajo formule, recepti, ki nam jih lahko ponudijo le drugi. Podobno je v državah, v katerih delujemo. Delamo z različnimi ciljnimi skupinami, npr. šolski delavci, ki pogosto znotraj konteksta, v katerem delujejo, in v okviru svojih zmožnosti, izvajajo odlične programe ter s tem pomagajo otrokom, ne da bi se tega zavedali. Naši programi jim pomagajo prepoznati to, kar je dobro, dobiti nove informacije, izkušnje od kolegov in strokovnjakov, nadgraditi kot tudi uvideti, česa ne zmorejo in kje potrebujejo dodatno pomoč«.
Četudi je naš pristop vedno podoben, je vsak program prilagojen lokalnemu kontekstu, lokalnim virom in zmogljivostim. Izbiramo projekte, ki obljubljajo dolgoročne rešitve.
»Iz dneva v dan se učim. Najbolj dragoceno znanje je prav to, ki ga dobim v državah, v katerih delam, in od ljudi, s katerimi delam. Uspešnost Slovenske filantropije in s tem tudi moja uspešnost je prav v prepoznavanju lokalnega znanja, izkušenj in mobilizaciji le-teh. Naš pristop je podoben pristopu, ki sem ga na lastni koži doživela na začetku 90-ih. Izhajamo iz prepričanja, da so potenciali povsod, da je znanje povsod prisotno in ga je morda celo več kot doma. Temu botrujejo prav razmere, v katerih ljudje v državah prejemnicah živijo in strategije, ki so jih morali razviti v procesu soočanja s težavami in preživetjem. Naša vloga je skoraj vedno mobilizirati, osvetliti, podpreti, narediti sinergijo, okrepiti in motivirati, da verjamejo v lastne zmogljivosti, vire in uporabo le-teh v vseh nadaljnjih procesih.«
