Predstavitev projekta Hiše Sadeži družbe s strokovno sodelavko Slovenske filantropije – Barbaro Goričan
Projekt Sadeži družbe vstopa v svoje drugo desetletje delovanja. Prvi koraki projekta so bili narejeni že leta 2006, ko je Slovenska filantropija začela s povezovanjem osnovnošolcev in dijakov s starostniki, ki živijo sami doma. Takratna želja, da se spodbudi otroke, da občasno obiščejo starejšega krajana in mu ponudijo kakšno pomoč, je postala resničnost, saj so se otroci s starejšimi družili, jih spremljali v trgovino ali jim brali časopis. Ker je bil odziv dober, smo začeli razmišljati o tem, kako na dolgi rok zagotoviti takšno sodelovanje in spodbuditi, da bo med generacijami prišlo do pogostejših stikov. Tako se je rodila zamisel o medgeneracijskem centru, ki smo mu pozneje dodali še skupnostni center.
Vodja Programa medgeneracijsko sodelovanje pri Slovenski filantropiji, del katerega je projekt Sadeži družbe in Medgeneracijski skupnostni centri Hiše Sadeži družbe, je Barbara Goričan, ki je prišla na Slovensko filantropijo že v času, ko so bili postavljeni dobri temelji, namreč projekt za prvo Hišo je bil že pridobljen. Odzivi na prvo Hišo Sadeži družbe v Murski Soboti so bili odlični. Istočasno se je zaradi staranja družbe začelo več govoriti o medgeneracijski solidarnosti. Pogoji za širjenje centrov po Sloveniji so bili potemtakem zelo dobri, kar pa je pomenilo, da je pred ekipo Slovenske filantropije veliko dela, sploh ker je šlo za nov koncept.
»Do novosti so ljudje praviloma skeptični. Tudi sami smo preizkušali idejo v projektu: iskati najboljše načine dela z ljudmi, se povezovati z drugimi organizacijami, prilagajati projekt glede na različne lokalne značilnosti in glede na spreminjajoče se potrebe naših uporabnikov,« začetke pojasnjuje Barbara.
Že 6 Hiš Sadeži družbe, Viška hiška in več drugih lokacij po Sloveniji
Slovenska filantropija upravlja kar 6 Hiš Sadeži družbe po Sloveniji, ima tudi prostore v Mariboru, s tovrstnimi aktivnostmi polni tudi program Viške hiške. Do sedaj se je stkalo že veliko dobrih zgodb sodelovanja in solidarnosti. Sodelavci Slovenske filantropije so v pravem trenutku ocenili, kaj ljudje, ki se znajdejo v stiskah in tisti, ki želijo prispevati, potrebujejo. Barbara Goričan izpostavi prednosti dela Slovenske filantropije: »Imamo dolgoletne izkušnje na področju dela z najbolj ranljivimi ljudmi, poleg tega jih ne »predalčkamo« na te in one uporabnike. Preprosto poskušamo za vsakega, ki pride v Hišo poiskati način, da se vključi ne glede na njegove primanjkljaje. Iskreno verjamemo, da je potrebno v družbi poiskati načine, da vsak posameznik najde svoj prostor pod soncem.«
Poleg tega se posameznike spodbuja, da po svojih močeh prispevajo k pozitivnim družbenim spremembam. Tako so Hiše so v lokalnih skupnostih postale središča življenja lokalnih prebivalcev, zato centrom pravimo tudi skupnostni centri. S konceptom odprtosti, kjer so vsi dobrodošli, se presega razslojevanje in razlikovanje med ljudmi. Pri nas ni pomembno kakšnega spola si, kakšne veroizpovedi ali spolne usmerjenosti.
Ko se Hiša odpre …
V povprečju traja tri leta, da se projekt zares prime. Odzivi so različni, od občin, kjer smo doživeli veliko dobrodošlico in podporo, do občin, ki nam dovolijo delati brez posebne podpore oz. navdušenja. Tudi pri ljudeh, ki živijo v teh sredinah traja nekaj let, da se vzpostavi zaupanje, da se spoznamo in da ugotovimo, kaj lahko drug od drugega pričakujemo. Naš koncept je za mnogo ljudi nenavaden, saj se pri nas civilna družba največkrat povezuje glede na interese. Pri nas so dobrodošli vsi in vse je brezplačno. Za ljudi je na začetku to nenavadno. Največkrat se potem zgodi ta premik pri ljudeh samih.
»Ena gospa, ki je uporabnica Hiše se je nekoč obrnila name, ker je vnukinja v Hiši dobila pomoč pri učenju angleščine. Želela je informacijo, kaj lahko ona ponudi nazaj. Ljudje res začnejo razmišljati o tem, kako lahko vrnejo, kako lahko sami prispevajo, « pravi Goričanova, zadovoljna zaradi pozitivnih rezultatov projekta.
Ko Hiša Sadeži družbe postane drugi dom
Eden od ključnih elementov v Hišah, ki ga tudi sami uporabniki poudarjajo, so ljudje. Uporabniki imajo dober občutek, da pridejo nekam, kjer so zaželeni, kjer se jih nekdo razveseli, kjer se ceni njihovo delo oz. to kar prispevajo. Potrebujejo torej zavedanje, da so koristni (četudi so že 5 let brez službe) in da njihovo znanje, veščine nekomu koristijo. Obenem pa ljudje potrebujejo druge ljudi, torej socialno mrežo, pozitivne stike. Potrebujejo občutek pripadnosti, vključenosti v neko sredino, občutek, da niso sami na svetu. To ni pomembno zgolj za tiste, ki potrebujejo neko vrsto pomoči. To je enako pomembno za vse ljudi.
Barbara je mnenja, da bi skupnostni centri sodili v vsak kraj ali mesto. Povsod ljudje potrebujejo prostor, ki povezuje, ki ponudi pomoč in ki spodbuja ljudi, da se učijo in znanje prenašajo na druge. Taki centri so lahko priložnost, da se spodbudi grajenje mreže pomoči in mostov med ljudmi. V lokalnih skupnostih lahko odigrajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju bolj solidarne družbe. Po njenih izkušnjah so tovrstni centri celo nujni!
Multipraktiki
Barbara pravi vodjem Hiš kar »multipraktiki« — usposobljeni tako za strokovno delo z ljudmi, kot dobri organizatorji aktivnosti, ki ohranjajo aktivne stike z drugimi organizacijami v lokalni skupnosti in še in še. Vodje Hiš so pozitivci, ki ne razumejo stavkov: »To se ne da.« Za takšno delo moraš biti vztrajen, pozitivno naravnan predvsem v smislu, da si usmerjen v iskanje rešitev in imeti moraš izrazit čut za ljudi. Obenem pa moraš biti inovativen in spremljati, kaj se dogaja na področju razvoja medgeneracijskega sodelovanja.
In kaj Barbari prižge iskrico v očeh?
»Absolutno je največje zadoščenje, ko slišim kakšnega uporabnika oz. uporabnico, ki pove, da bi bilo brez Hiše življenje prazno. Ko se pride zahvalit za pomoč ter ponudit svojo pomoč nekomu drugemu. Ko slišim, da se je nekomu res izboljšala kvaliteta življenja. Takrat vem, da smo na pravi poti. Zelo me navdušuje tudi inovativnost, v osnovi izmišljevanje novih rešitev. In team, s katerim delam na Filantropiji. V glavnem razmišljajo »out of the box«, za kar je potreben tudi pogum.
Ponosna sem tudi na to, da je država naše centre prepoznala kot primer dobre prakse in jih uvrstila v nacionalno strategijo razvoja Slovenije. To razumem kot priznanje naši viziji vključujoče družbe.«
