Franci Zlatar je sociolog in antropolog vsakdanjega življenja, ki je od leta 2001 zaposlen pri Slovenski filantropiji, kjer je vodja programa Migracije. Z delom na tem področju se je začel ukvarjati slučajno, ne pa naključno, saj ga je to področje vedno zanimalo. Pri svojem delu poskuša obravnavati sodobne migracije v različnih pojavnih oblikah v širšem družbenem kontekstu, v ospredje pa poskušam postaviti predvsem vprašanje enakih možnosti za vse, seveda pa tudi vprašanje solidarnosti. Slednje je za migrante, ki so v državi sprejema pogosto v podrejenem položaju, bistveno.
Slovenska filantropija – odgovor na potrebe beguncev, njihovih otrok in mladih migrantov
Zasluge za ustanovitev in razvoj Slovenske filantropije gredo predsednici Slovenske filantropije Anici Mikuš Kos. V devetdesetih letih je bilo zaradi balkanskih vojn v Sloveniji veliko beguncev. Čeprav so bili dobro sprejeti, na institucionalnem nivoju niso imeli nikakršnih pravic. Slovenija je begunsko zakonodajo sprejela šele konec devetdesetih. Begunci so tako bivali v nastanitvenih centrih ali pa sorodnikih, brez kakršnega koli statusa, s tem pa tudi brez možnosti za aktivno življenje, šolanje, zaposlovanje itd. Slovenska filantropija je v tistem času organizirala skupine strokovnjakov, ki so kot prostovoljci obiskovali begunce in zanje organizirali neformalna izobraževanja, učenje slovenskega jezika, jim nudili psihosocialno pomoč, organizirali skupine za samopomoč itd. Slovenska filantropija je organizirala tudi begunsko šolo in begunske vrtce. Kasneje je pri izvajanju programov začela aktivno sodelovati z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce. Posebej intenzivno se je ukvarjala z otroci in mladimi, posebno z otroki brez spremstva.
Mineva dve leti od množičnih migracij
Množične migracije beguncev preko Slovenije so pokazale predvsem, da smo del globaliziranega sveta, hkrati pa tudi, da moramo kot razvita evropska država prevzeti del odgovornosti za posledice globalnih politik, ki so pripeljale do vojn, nasilnih dejanj in druge oblike kršitev človekovih pravic. Spodbudile so tudi debate o potrebi po ustreznem vključevanju beguncev, sprejemanju drugih kultur, žal pa so prinesle tudi ksenofobni odziv pri delu prebivalstva.
Slovenija sprejema begunce iz Grčije in Italije na podlagi preselitvene sheme EU. Do sedaj jih je sprejela 217 (izmed 567 predvidenih). Ti begunci se bolj ali manj uspešno integrirajo v našo družbo, pri tem pa še vedno naletijo na številne ovire, kot so premalo stanovanj in neustrezne stanovanjske možnosti, odvisnost od pomoči humanitarnih organizacij v začetni fazi integracije, oteženo dostopanje do zdravstvenih storitev ter težave pri dostopanju do drugih institucij, pogosto tudi zaradi jezikovnih ovir, omejene možnosti dostopanja do zaposlitev in druge. Zaradi navedenih ovir so nekateri Slovenijo tudi že zapustili in odšli v nekatere druge evropske države.
Slovenska filantropija za begunce, ki prihajajo na podlagi EU preselitvene sheme izvaja orientacijski program, katerega namen je predstaviti delovanje slovenskega sistema, institucij in organizacij, ter širše družbe in kulture, ter jih učiti osnove slovenskega jezika.
Kako bi bili lahko uspešnejši pri integraciji beguncev
Integracija bi se morala dejansko dotikati vseh vidikov življenja in z njo bi se morali ukvarjati vsi. Potrebujemo integracijsko strategijo, kot neko obliko integracijske politike, ki bi bila usklajena tudi z drugimi politikami (socialno, ekonomsko, demografsko, …). »Kot najpomembnejše, vidim prenos določenih pristojnosti iz državnega na lokalni nivo, saj se integracija vedno dogaja v interakciji med ljudmi, torej v skupnosti, lahko rečemo tudi lokalni skupnosti (občini). Drugi del pa je življenje samo, se pravi to, kako neka skupnost sprejme begunce, kako so begunci v določenem kraju počutijo, kako hitro sklepajo prijateljstva in si ustvarjajo socialno mrežo. Pri tem je v zadnjih letih prišlo do številnih sprememb, ki so postali dobre prakse. Taka primera sta sigurno vključevanje beguncev v Logatcu ali pa v Mariboru. Seveda so nekateri odzivi tudi negativni, z osveščanjem javnosti pa moramo doseči, da je tega čim manj.«
Država je ustanovila Urad za oskrbo in integracijo migrantov, ločen od Ministrstva za notranje zadeve, ki ima predvsem nadzorno oz. restriktivno vlogo. Urad bo imel možnosti za razvijanje ustreznih integracijskih ukrepov. Nevladne organizacije bomo še vedno izvajale določene programe. Skupaj se nadejamo določenih sistemskih rešitev, na področjih, kjer so potrebne. Eno izmed takšnih področij je vsekakor nastanitev beguncev.
Torej prihaja do premikov v begunski politiki?
»Vsi premiki, ki so se zgodili na področju migracij in azila v Sloveniji so bili posledica nekih zunanjih okoliščin. Tako je Slovenija sprejela Resolucijo o migracijski politiki in azilno zakonodajo konec devetdesetih, po tem ko so v Sloveniji že več let bivali begunci brez vsakega statusa, določene spremembe glede pravic in obravnave migrantskih delavcev smo oblikovali šele potem, ko so bili ti v času nedavne ekonomske krize več let grobo izkoriščani s strani delodajalcev. O vključevanju beguncev v različne družbene sfere in o gradnji odprte večkulturne družbe pa smo zares začeli razmišljati šele pa množičnih migracijah po zahodno balkanski begunski poti jeseni 2015 in spomladi 2016. Odsotnost nekih dolgoročnejših strategij povzroča izključevanje mnogih migrantov na eni, pa tudi veliko izgubo človeškega kapitala na drugi strani,« Franci pojasnjuje razmere v begunski politiki.
»Vseskozi je manjkalo strateškega pristopa pa tudi pogleda na migracije kot priložnost. Slovenija je z leti razvila zakonodajo in prakso, ki jo je v zadnjem času predvsem v veliki meri prilagodila evropski. Migracije že ves čas upravljamo predvsem v restriktivnem duhu, na migrante pa vse prepogosto gledamo kot na tiste, ki so bodisi grožnja naši varnosti in našemu načinu življenja ali pa na tiste, ki so ubogi in tako potrebni naše pomoči. Vse premalo vidimo v njih običajne ljudi, ki v Sloveniji in Evropi iščejo možnosti za normalno življenje.«
Zagovorništvo pravic migrantov
Sistemsko zagovorništvo je delo na dolgi rok. Čeprav se morda sprva zdi, da nismo zelo uspešni, smo kljub temu v vseh teh letih dosegli pomembne spremembe. V časih, ki niso najbolj naklonjeni migracijam, je morda uspeh zagovorništva že v tem, da se določeni že sprejeti standardi ohranjajo in ne nižajo. Bistveno več uspeha je opaziti pri individualnem zagovorništvu. Z našim delom lahko precej pripomoremo k temu, da se situacija posameznikov precej izboljša.
Slovenska filantropija je že več let aktivna na področju zdravstva. Kot soustanoviteljica Ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja v Ljubljani, se je v zadnjih letih zelo veliko angažirala pri zagotavljanju boljšega dostopa do zdravstvenih storitev za migrante, še posebej za prosilce za mednarodno zaščito. Lani smo v partnerstvu z mednarodno humanitarno organizacijo Zdravniki sveta izvajali projekt, v okviru katerega smo nudili zdravstveno in psihosocialno obravnavo prosilcem za mednarodno zaščito. Z Zdravniki sveta pa sodelujemo tudi v evropski mreži za zmanjševanje ranljivosti na področju zdravstva, ki se v prvi vrsti zavzema za enak dostop do zdravstvenih storitev za različne skupine prebivalstva. V Sloveniji bi želeli predvsem izboljšati dostop do zdravstvenega varstva za nekatere skupine migrantov (nedokumentirani migranti, prosilci za mednarodno zaščito), ki imajo samo dostop do nujnih zdravstvenih storitev.
V letih med 2010 in 2013 smo se intenzivno ukvarjali z zagovorništvom pravic migrantskih delavcev, saj so takrat propadla številna podjetja, pri katerih so bili zaposleni delavci migranti. Mnogi so ostali brez zaposlitve, delodajalci jim po več mesecev niso plačali plač, bivali so v nečloveških razmerah. V sodelovanju z nekaterimi drugimi organizacijami smo poskušali vplivati na nekatere sistemske spremembe, ki bi preprečile nadaljnje oblike izkoriščanja.
»Delo na področju migracij je polno izzivov. Čeprav je pogosto težko, ko se soočamo s tragičnimi zgodbami posameznikov, pa gre za delo na področju, kjer nas v prihodnje čaka še veliko raznovrstnega dela. Pri tem je navdušujoče tudi dejstvo, da imamo možnost soustvarjati neko novo družbeno realnost, ki jo vključevanje migrantov, spoznavanje različnih kultur pa tudi različnih načinov življenja gotovo prinaša.«
