Pogovor z Ognjenom Radivojevićem, sodelavcem Slovenske filantropije za integracijo oseb z mednarodno zaščito
Ognjen je rojen v Sarajevu, pred prihodom k nam je bival v Novem Sadu. V Slovenijo je prišel pred sedmimi leti. Kot sam v šali pravi, je migriral na najlažji način – poročil se je s Slovenko, ki jo je spoznal, ko je študirala v Srbiji. Odločila sta se, da bosta po poroki živela v Ljubljani. Kar pet mest dojema kot dom, saj se je večkrat selil. Tudi zaradi tega in zaradi svojega pozitivnega in zelo spoštljivega pristopa do ljudi je prava oseba za delo z migranti na Slovenski filantropiji. Dobro razume, kako se je seliti in si (po)iskati nov dom.
A kot sam pravi »Povsod dobiš prijatelje in lahko zaživiš lepo življenje, a nekje se moraš ustaviti.« Tako kot se je on z družino udomačil v Ljubljani, se prav tako življenja tukaj navajajo prejemniki statusa mednarodne zaščite v Sloveniji.
V aktivnosti Orientacijskega programa Slovenske filantropije vključujemo ljudi s statusom mednarodne zaščite na podlagi evropske solidarnostne sheme. Uporabniki programa niso prišli po balkanski poti, ki je že dve leti zaprta. V meddržavnem dogovoru Evropske skupnosti iz Italije v Slovenijo prihajajo migranti iz Eritreje, iz Grčije pa ljudje iz Sirije in Iraka. Vključitev v orientacijski program je prvi korak, ko jim Slovenija dodeli status mednarodne zaščite. Ko Slovenska filantropija prejme osnovne podatke priseljencev od Urada RS za migracije, stopi Ognjen z njimi v stik ter jih vključi v trimesečni program.
Ognjen dela na Slovenski filantropiji že dve leti. Prej je delal marsikaj, v Srbiji tudi v šoli, saj je po izobrazbi profesor zgodovine. Pri delu uživa, četudi je zelo težko. Kot sam pravi, dela z ljudmi, ki po dolgem času negotovosti začenjajo novo življenje. Trenutno je v programu 12 uporabnikov, do sedaj jih je program zaključilo že več kot 200 ljudi.
Osnovne naloge so zelo hitro opravljene, npr. prijava na Upravni enoti, urejanje zadev na centru za socialno delo, zavodu za zaposlovanje, vpis v šole prek Urada za migracije. A Ognjen poudarja, da je osnovni cilj orientacijskega programa, da se jih v treh mesecih intenzivnega programa nauči čim več, predvsem kako se znajti v novi državi. Sodelavci orientacijskega programa so priseljencem na voljo vsak dan od ponedeljka do petka.
»Na različnih delavnicah in v diskusijah primerjamo načine življenja tukaj in v njihovi matični državi, spoznavamo kulturne razlike, veliko se pogovarjamo, ključen pa je pouk slovenščine, ki ga izvaja kolegica Anja. Gre za uporabno slovenščino, pomembno je, da začnejo komunicirati z okoljem. Ne govorijo slovensko, večina tudi angleško ne. Pripraviti jih moramo, da se lahko sporazumevajo.« Tudi prevajalci so del tima orientacijskega programa.
Ob pridobitvi statusa mednarodne zaščite migranti pridobijo pravice, ki jih prej niso imeli. Imajo veliko pričakovanj, sploh glede zdravstvene oskrbe, ki je prej več let niso bili deležni.
»Delo je zelo intenzivno in naporno. Na začetku moramo hitro urediti stvari in ni časa za spoznavanje. Vsak prinese s sabo težke zgodbe. Ob vključitvi v program so dejansko prisiljeni, da mi zaupajo. Ko pa pogledaš nazaj na te tri mesece skupaj, pa vidiš, kako se je to zaupanje gradilo, kako se sproščeno pogovarjamo in je tako meni kot njim žal, ko je konec programa.«
Ko zaključijo program, se radi vrnejo. Kdaj nas obiščejo na tečaju slovenščine, kdaj potrebujejo dodatno pomoč pri urejanju kakšne zadeve. V Slovenijo prihajajo zelo različni ljudje. Nepismeni, ki v matični domovini niso imeli možnosti obiskovati šole in niti ne poznajo šolskega načina učenja, kot tudi zelo izobraženi ljudje, ki tudi zelo dobro govorijo angleško. Zaradi tega moramo orientacijski program integracije zelo prilagajati njihovim potrebam in sposobnostim. Ko zaključijo tri mesece vključenosti v orientacijski program imajo vedno možnost za dodatno pomoč na Slovenski filantropiji in so vedno dobrodošli v dnevnem centru v Ljubljani in v Mariboru.
»Všeč mi je, da je pristop tako mehak, da imajo ti ljudje čas, da se naučijo jezika. Da se posvetijo pridobivanju informacij, kako zadeve tukaj funkcionirajo. Tako je zanje lažje.«
Ognjen se v tej službi zelo dobro počuti. Pravi, da je to delo, ki da ogromno nazaj. Vsakodnevno vidi smisel tega, kar počne, saj vidi konkretne rezultate svojega dela.
