Kranjčan Jure, študent anglistike in glasbenik, je star šele 25 let. V ponedeljek, 4. 6. 2018, je na Brdu pri Kranju prejel priznanje za posebne dosežke na natečaju Prostovoljec leta 2017, saj je uspešno izpeljal medijski projekt za spodbujanje medkulturnega dialoga in dobrodelno akcijo za otroke begunce. V ta namen je priredil Prešernovo Zdravljico. Na natečaj je letos prispelo 219 prijav, od tega 171 za posameznike in 48 za projekte.
Jure, kdaj in kako se je sploh porodila ideja, da bi priredil Zdravljico?
Že od najstniških let sem aktiven v alternativni glasbeni sferi kot glasbenik in producent. Vedno sem verjel, da imata glasba ter umetnost nasploh ogromen potencial za ozaveščanje in družbeno korist. Tudi sam sem želel z glasbo pomagati socialno šibkejšim. To ni nekaj, kar se je porodilo kar naenkrat – te težnje nosim s sabo že celo življenje.
Med študijem na Filozofski fakulteti sem se spoznal s teorijo imperializma, metodami ustvarjanja »drugih« in postkolonialno teorijo. To znanje sem želel predati naprej na zanimiv in dostopen način, za kar je videospot idealen medij. Osnovna ideja, ki sem jo želel predstaviti, je kulturna hibridnost – kultura kot večno razvijajoča se pot v posameznikovem življenju. Ko k nam pride »priseljenec«, sčasoma sprejme mnoge aspekte slovenske kulture ter jih združi s svojim ozadjem v nekaj novega. Prav tako v naš kulturni prostor prinese nekaj svojega, kar postane del naše kulture. Kultura ni in nikoli ni bila stabilna kategorija. Mit narodne identitete, ki ostaja nespremenjena skozi čas, je samo to – mit.
Zdravljica je steber slovenske narodne identitete. Obenem pa je že sama po sebi inkluzivna do drugih narodov ter kultur, kar je za državno himno edinstvena lastnost. Kot taka je bila logična izbira za naš projekt. Prešeren nam je v zibelko naroda položil spoštovanje do vseh ljudi, ta simbol je darilo slovenskim umetnikom, ki ga (mnogi, ne samo jaz) s pridom izkoriščamo.
Kako pa se je delo nadaljevalo – kako si zmotiviral 50 prostovoljcev in realiziral idejo? Si že na začetku vedel, da te čaka več kot 700 prostovoljskih ur?
Na faksu se mi je obetalo dodatno leto, t. i. absolvent. Odločil sem se, da bom prvi semester tega leta uporabil za družbeno koristen projekt – ker sem si to pač lahko privoščil. Pred sabo sem imel časovno obdobje, ko nisem imel praktično nič odgovornosti ter sem se ga odločil uporabiti za Žive naj vsi narodi. Nisem razmišljal o tem, koliko dela me čaka, vedel pa sem, da bo težko. Tako je tudi prav, šel sem do 100 % svojih zmožnosti in še malo čez. Bilo je težko, mnogo noči nisem spal od stresa (kar je bil veliko večji problem, kot vložiti zadostno število ur dela), ampak na koncu lahko rečem, da sem dal od sebe vse, kar znam in zmorem.
Članov ekipe ni bilo težko motivirati, saj so vsi verjeli v projekt. Vsi, ki so sodelovali pri Dobrodelni Zdravljici, so bili takoj za. Tisti, ki so nekaj kolebali, ko sem jih rekrutiral, na koncu tudi niso prišli sodelovat. Veliko prostovoljcev pa je tudi mojih osebnih prijateljev, ki so priskočili na pomoč preprosto zato, ker sem jih prosil. Za to sem jim zelo hvaležen.
Na neki točki si priredbo Zdravljice nadgradil s še obsežnejšim medijskim projektom Žive naj vsi narodi in dobrodelno akcijo za otroke begunce. Od kje pogum in volja za še večji projekt?
Uspeh vsake akcije, kot je naša, lahko izmerimo šele, ko se zgodi naslednji korak kot posledica akcije. To je etnomuzikološka teorija. Če ni naslednjega koraka, potem je tudi težko govoriti o uspehu. Ne delam si utvar, da smo z Dobrodelno Zdravljico dosegli ne vem kakšne spremembe. Upam pa, da lahko ta akcija služi kot odskočna deska za nadaljnje delovanje, ki bo zbližalo »Slovence« in »priseljence« ter razbilo ksenofobno klimo, ki trenutno vlada v državi. To je moja želja – ne samo pomoč beguncem, temveč izboljšava slovenskega kulturnega prostora ter dvig kolektivne zavesti. To so neki precej abstraktni ideali, ki jih bomo težko dosegli. Marsikdo bo prebral te besede in rekel »to je mlatenje prazne slame«. Za to pa smo v akcijo vpeljali tudi praktičen in izmerljiv aspekt z zbiranjem sredstev za vključevanje otrok beguncev v družbo.
Dobrodelna akcija za otroke begunce je bila tudi tista, ki te je povezala s Slovensko filantropijo. Zbral si 2000 evrov za športne in kulturne aktivnosti, ki so jih deležni begunski otroci.
Ne vem, če bomo uspešni v širših ciljih projekta Žive naj vsi narodi, ampak z dobrodelno akcijo smo osrečili nekaj otrok, ki jim v življenju res ni lahko. To je že samo po sebi uspeh, ni pomembno, kaj se zgodi naprej.
Zaposleni na Slovenski filantropiji so prepoznali tvojo vztrajnost, delavnost, odgovornost, veščine javnega nastopanja in prizadevnost za lepši jutri vseh in te predlagali za priznanje na natečaju Prostovoljec leta 2017. Prav tako si prejel podporna pisma svojega profesorja, društva SubArt in vseh sodelujočih pri projektu. In na koncu dobro zastavljenega in uspešno izpeljanega projekta si, poleg Borisa Krabonje, prejel posebno priznanje. Kar velika reč. Je tudi to tisto, kar odtehta vse neprespane noči in predvsem dodatna motivacija za naprej?
Seveda je lepo prejeti priznanje za svoj trud, predvsem zato, ker sem bil zaradi Dobrodelne Zdravljice deležen mnogih kritik ter tarča sovražnega govora. Ampak glavni pomen teh priznanj ni zame osebno, temveč za nadaljnji potek projekta. Dobrodelna Zdravljica je zaradi tega spet aktualna, njeno sporočilo bo doseglo še nekaj več ljudi, predvsem pa mislim, da bo zaradi teh priznanj precej lažje izvesti nadaljnje projekte. To ti da neko kredibilnost. Tokrat sem deloval kot (takrat) 24-letni »mulc« in sem moral vsakega sodelujočega (razen svojih prijateljev) najprej prepričati, da sem sposoben projekt speljati ter da vem, kaj delam. Sedaj mislim, da bo to mnogo lažje. Raste tudi zanimanje za sodelovanje pri projektu Žive naj vsi narodi, že več ljudi se je na Facebooku javilo, da želijo sodelovati v nadaljnjih akcijah. Tako da morda ne gre toliko za motivacijo kot za odpiranje vrat.
