Pogovor z Aido Hadžiahmetović, pravnico, ki pomaga prosilcem za mednarodno zaščito
Aida je na Slovenski filantropiji že od leta 2003. Začela je kot prostovoljka v skupini za samopomoč, nato pa je postala neformalna učiteljica slovenskega jezika. Delo se ji je zdelo sila zanimivo. Dejstvo, da ima tudi sama begunsko zgodovino, je dodatno vplivalo na odločitev, da ostane in začne delati na področju migracij. Na začetku je zgodbe beguncev, s katerimi je delala, v mislih in srcu nosila domov. Skozi leta dela pa se je naučila ohraniti svoje zasebno življenje zase in službo pustiti na delovnem mestu. No, do neke mere, saj priznava, da ji še zdaj včasih nekoliko spodleti.
Njeno delo je po 15-ih letih veliko bolj strukturirano. Izpilila je svoje veščine, kot tudi nadgradila svoje specifično strokovno znanje. »Še vedno delam vse, da bi pomagala uporabnikom in ugodila njihovim potrebam. Sedaj imam večjo socialno in strokovno mrežo in tako hitreje najdem/o rešitev. Na začetku sem večinoma delala kot zakonita zastopnica mladoletnih brez spremstva. Takrat je bila Slovenska filantropija edina, ki je ponujala zakonita zastopništva mladoletnim brez spremstva. To se je spremenilo in zakonite zastopnike sedaj imenuje Center za socialno delo.«
Aidin delovni dan ni nikoli enak drugemu. Kako bo videti njen delovni dan, ugotovi v trenutku, ko začne delati. Najpogosteje pa odgovarja na e-maile, ki ji polnijo nabiralnik, preverja roke za dopolnitve, prošnje za podaljševanje rokov. »Vse ostalo je odvisno od tega, kdo in po kakšno pomoč pride k meni na Filantropijo. Moje področje je pravna pomoč uporabnikom. Lahko gre za pisanje ugovorov, zastopanje pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, zastopanje v postopku združevanja z družinskimi člani, pojasnjevanje različnih pravnih postopkov in ureditve določene problematike, zagovorništvo …«
Kot študentka je mislila, da bo po zaključeni pravni fakulteti delala v diplomaciji, dandanes pa ji pravniška znanja še kako koristijo pri delu z migranti. Brez njih ne bi tako suvereno opravljala svojih delovnih nalog. Kljub temu pa Aida priznava, da potrebuje tudi dobro razvite socialne veščine ter mnoga neformalna znanja. Vključena je tudi v SOP postopke (Standardno operativne postopke) v primerih spolnega nasilja in nasilja po spolu (SNNS). Je članica strokovne skupine, ki v primerih SNNS išče ustrezne rešitve.
Aida izmenjaje nastopa v več vlogah – je pravna zastopnica prosilcev za mednarodno zaščito ter tudi zakonita zastopnica pri mladostnikih, otrocih brez spremstva. Kot pravi, je »‘lažje’ biti pravni zastopnik odraslih, saj potrebujejo manj pozornosti. Pri mladoletnih prosilcih za mednarodno zaščito, ki jim je pravni zastopnik nujno dodeljen, pa je pomembno vse (s kom so potovali, ali so ljudje, s katerim so potovali, res njihovi sorodniki, kakšen je bil odnos do njih na policijski postaji, ali so imeli skrbnike na terenu, ali so bili obravnavani kot mladoletni, kam so jih nastanili, ali so jim zagotovili prevajalca, ali so dobili dovolj hrane, ali so jim omogočili počitek, zakaj so zapustili svojo državo, kaj se je dogajalo na poti, kakšen odnos so do njih imeli starši, sorodniki, družba, država … Vsa ta vprašanja so pomembna tudi pri odraslih, a so pri mladoletnih lahko ključna. Kot zakonita zastopnica sem samo del sistema. V obeh vlogah poskušam dobiti odgovore, ki bodo pokazali potrebo po zaščiti (pod pogojem, da oseba, ki jo zastopam, zaščito potrebuje).«
Postopek se nadaljuje z iskanjem informacij o stanju v izvorni državi, ki dokazujejo potrebo po zaščiti migranta. Slovenska filantropija sodeluje z različnimi nevladnimi in medvladnimi organizacijami, vse s ciljem, da bi čim bolje in čim prej pomagali migrantom.
Aida je na področju migracij v Sloveniji že znana. Ljudje po pomoč k njej pridejo sami ali pa jih k njej usmerijo ljudje, ki jo poznajo. »Dober glas seže v deveto vas. V obeh azilnih domovih so nekako hote ali nehote napoteni tudi name. Prosilci si med sabo delijo informacije, na koga se je treba obrniti za določeno pomoč. Tisti, ki nudimo različne vrste pomoči, pa si tudi med sabo delimo informacije o potrebah uporabnikov,« opisuje potek usmerjanja prosilcev do ustreznih pomoči.
Aida človeka navduši s svojo vedrino, zato tudi sama pravi, da je njen pristop k delu resen z veliko dozo humorja. S humorjem poskuša omiliti zakonske besede, pokazati, da je mogoče cilj doseči tudi nekoliko drugače, dopovedati, da le ni vse tako črno in brezizhodno, kot se morda zdi na prvi pogled. »Najprej se pošalim, nadaljujem pa resno, da bi razumeli, kakšni so nadaljnji koraki.«
Pri svojem delu je tako v zadnjem desetletju stkala nemalo zgodb o uspehu. Predvsem take, ki govorijo o nekdanjih prosilcih, ki so danes državljani Republike Slovenije, so zaposleni, uspešno skrbijo zase in svoje sorodnike. Nekdanji begunci odlično govorijo slovenski jezik, uspelo se jim je združiti z družinskimi člani, veliko pomagajo drugim, delajo kot prevajalci ali pa so uspeli pri delu na kakšnem drugem področju.
Uspešno so premostili težave, s katerimi se še vedno soočajo prosilci, ki so k nam prišli pred kratkim. Namreč zelo težko najdejo stanovanje. Teh je na trgu malo, če pa že so, so nekateri lastniki nezaupljivi. Druga težava je jezik, sploh za starejše, saj pri njih učenje poteka počasneje. Otrokom je vedno lažje – hitro se vključijo v družbo, dobijo znance in prijatelje. Včasih starši »izkoriščajo« njihovo znanje, da jim prevajajo, počasi pa se tudi sami naučijo slovenskega jezika. »Mladoletni brez spremstva so v manj zavidljivi situaciji. Po eni strani so samo otroci, po drugi pa ‘dolžni’ poskrbeti za svoje sorodnike in zase.«
V času pred volitvami smo bili Slovenci skoraj na vsakem koraku priča sovražnemu govoru. »Iz sovraštva se še nikoli ni rodilo nič dobrega. Med volilno kampanjo so nekateri podobo begunca izkoriščali na najbolj grd način. Begunci so bili vsega krivi, po drugi strani pa deležni vsega dobrega (denarja, služb in tako naprej). Begunci so zbežali iz svoje domovine zaradi življenjske ogroženosti in to je njihov edini ‘greh’. Begunci smo lahko vsi iz tega ali onega razloga in če bi to razumeli, bi veliko lažje sobivali z njimi,« zaključi Aida Hadžiahmetović.
