Želimir Božić je zobozdravnik v pokoju. Od junija lani vsak ponedeljek prostovoljno pregleduje in popravlja zobe socialno šibkim iz Občin Postojna in Pivka. Njegova ordinacija, s katero si je zaslužil za pokojnino, kot tudi njegova oprema imata tokrat drugačen namen. Pomagati ljudem v finančni stiski, s prostovoljskim zobozdravstvenim delom.
Ko je delal kot zobozdravnik zasebnik, je večkrat opazil, da nekateri ne morejo doplačati zobozdravstvenih storitev zaradi njihove težke finančne situacije. »Iz tega razloga so nehali redno hoditi na preglede ali pa so se pojavili šele takrat, ko so imeli hude zobozdravstvene težave. Vsak dan se hvalimo, kaj smo kot družba dosegli, kakršen je globalni napredek in kaj vse se nam obeta, a pri vsem tem nekako pozabljamo na nemajhno število naših sosedov, sodržavljanov, ki jim je zaradi lastne finančne nezmožnosti onemogočen dostop marsikaterim dobrinam; in ne samo to, onemogočena jim je tudi skrb za zdravje kot ene od elementarnih dobrin in pravic, ki morajo biti dostopne vsem. Nekateri so popolnoma brez zdravstvenega zavarovanja, večji del jih ima le obvezno zdravstveno zavarovanje, kar v zobozdravstvu pomeni večje ali manjše doplačilo za vse storitve.«
Želimir Božić je sedaj že v pokoju in stalno mu je v mislih odmevala Tagorejeva misel: »Spal sem in sanjal, da je življenje bilo radost. Zbudil sem se in videl, da je življenje služenje. Deloval sem in opazil, da je bilo služenje radost. Dejansko je to služenje, to dajanje drugim ena velika radost.« Je mnenja, da smo ljudje socialna bitja in le v interakciji z drugimi, z zadostno mero empatije lahko dosežemo resnično srečo in dejansko zadovoljstvo v življenju.
Ker je imel prostore, opremo ter veselje do dela, je prišel na idejo, da odpre Pro Bono zobozdravstveno ambulanto. Kot pravi, je v poklicnem življenju ustvaril in dosegel vse tisto, kar si je želel. »Mislim, da je bilo vredno truda. V obdobju, ko sem bil zasebnik, sem naredil marsikaj zastonj, a nikoli zaman. Paralelno s stomatologijo sem se ukvarjal z zdravljenjem alkoholikov in odvisnikov, za kar sem pridobil dodatno podiplomsko izobrazbo, bil sem vpet v aktivnosti Občinskega odbora Rdečega križa Postojna, več let sem aktivno deloval v Zvezi slušno prizadetih Slovenije in Medobčinskega združenja slušno prizadetih Koper.«
Vse te aktivnosti so bile podkrepljene tudi z raziskovalnim delom, pisanjem strokovnih člankov, vse z namenom, da bi izboljšal življenje tem ljudem, ki so se znašli na robu. Vse te in marsikatere druge aktivnosti so ga vedno bolj prepričevale, da moramo drug drugemu pomagati, četudi nismo takoj nagrajeni za vsako svoje dejanje.
»Vsakič, ko spoznaš neko skupino in nekaterim izmed njih vsaj malo pomagaš – obogatiš duhovno tudi sebe, pridobiš nematerialno premoženje, ki je trajnejše in bolj vredno kot finančna plat. Iskrena HVALA traja dosti dlje kot recimo 100 €. Zastonj narejeno ni nikoli narejeno zaman.«
Ko se je odločil, da svoje znanje, ambulanto in vse aparate uporabi za svoje prostovoljsko delovanje, se je obrnil na župana Pivke ter župana Postojne. Takoj sta ga podprla v njegovih prizadevanjih, obenem pa se je kmalu stkalo sodelovanje tudi s Centrom za socialno delo Postojna ter Slovensko filantropijo iz Ljubljane. Občini sedaj krijeta del tekočih stroškov (elektrika, voda …), CSD Postojna skrbi za naročanje uporabnikov, Slovenska filantropija pa naroča in pripelje prosilce za mednarodno zaščito. Gospod Božić nudi zobozdravstvene storitve že več kot 80-im uporabnikom, ki je v zadnjem letu potrkalo na njegova vrata. Največ uporabnikov je iz občin Pivka in Postojna, prosilcev za azil je le peščica, saj ga obiščejo le v primeru akutne bolečine.
Kljub temu, da je delo opravljeno brez plačila, stroški pokriti iz javnih sredstev, pa se g. Božić srečuje s pomanjkanjem denarja za zobozdravstveni material in zobotehnične storitve. Zato je stalno v pogonu, saj mora zbirati donacije v naravi (predvsem zobozdravstveni material). Seznam donatorjev je izobešen v ambulanti.
»Pri domačih uporabnikih je veliko dela. Že na začetku sem se zavedal težav, ko bomo pri posamezniku prišli do faze, ko bo treba sanacijo končati s protezo, nisem pa pričakoval, da bo to tako množično. Med njimi je veliko ljudi srednjih let. Če človeku saniramo zobe, mu izboljšamo samopodobo. S popravljenimi zobmi bodo lažje prišli do zaposlitve, kar je pri skoraj vseh bistveni problem, « je prepričan Božić.
Pri zagotavljanju sredstev se mora obrniti na sponzorje, ker zobotehnični del storitve stane. Kot pravi, ne more zahtevati od drugih, da delajo brezplačno. »V prvih šestih mesecih, od junija do konca leta smo dali izdelati 20 protez in tako uspešno končali sanacijo in rehabilitacijo teh ljudi. To so danes veseli in zadovoljni ljudje in jih je lepo srečati.« Manj vesel je, ko sreča tiste, ki morajo zaradi pomanjkanja sredstev čakati na morebitnega donatorja. Vsakič jih tolaži in prepričuje, da se bo zdaj zdaj našel donator in da bodo tudi oni na vrsti. Ocenjuje, da je v prvih šestih mesecih v pro bono ambulanti opravil za približno 14.000 € zobozdravstvenih storitev.
In kaj gospoda Božića motivira in spodbuja k prostovoljnemu delu? Pravi, da so to naslednje besede Martina Luthra Kinga: »Dolžina življenja, kakor jo bomo uporabili, ni njegovo trajanje niti njegova dolgoživost. Prej kot to je potisk življenja naprej, k njegovim osebnim ciljem in ambicijam. Širina življenja je zunanja skrb za dobrobit drugih. Višina življenja je seganje navzgor proti Bogu. To so tri razsežnosti življenja in brez potrebnega razvijanja vseh nobeno življenje ne postane popolno. Življenje je v najboljšem primeru velik trikotnik. V enem kotu stoji posamezna oseba, v drugem kotu stojijo druge osebe, na vrhnji konici pa stoji Bog. Če to troje ni povezano, če ne deluje skupaj, usklajeno v enem samem življenju, je to življenje nepopolno.«
