“V Logatec sem se s sinovoma preselila pred petimi leti iz Ljubljane. Želja o prostovoljstvu je bila v meni že dolgo, a je nisem mogla realizirati. Zaradi tega sem se lansko leto namenoma udeležila Veselega dne prostovoljstva na Prešernovem trgu in takoj, ko sem zagledala napis Logatec, sem vedela, da je to to. Tam sem spoznala tukajšnjo koordinatorico aktivnosti Tamaro, ki se mi je takoj zdela super in simpatična, me je takoj potegnilo. Želela sem si delati s prosilci za azil, se hitro povezala še z eno prostovoljko in sva začeli s tečajem angleščine v Azilnem domu. Potem sem se lotila tudi bolj organiziranih, rednih aktivnosti – recimo tiste prosilce iz Azilnega doma, ki si tega želijo, peljemo igrat košarko v Ljubljano, tukaj v logaški Hiši Sadeži družbe se je najbolj prijelo ponedeljkovo kvačkanje, pri katerem tudi pripeljemo prosilke iz Azilnega doma. Občasno se lotevamo tudi kakšnih kuharskih delavnic, raznih praznovanj ob praznikih in obletnicah, počitniških aktivnosti z otroki, organiziramo izlete v kino, v hribe in še kam drugam, … Nazadnje smo imeli tukaj otroke med zimskimi počitnicami, izdelovali smo pustne maske, se igrali in imeli tudi pustno rajanje – luštno smo se imeli! Pred časom sem začela punčki iz Albanije, prvošolki, nuditi tudi učno pomoč, ker ima težave pri razumevanju slovenščine. Vedno začneva s šolskimi obveznostmi, ni pa nikoli pri takšni pomoči samo šola, ampak tudi nek topel stik in druženje, pogovor.
V zadnjem letu sem ugotovila, da v prostovoljstvu pridem do izraza! To je zame bistvenega pomena, da se realiziram in da delam z ljudmi, ki so nekako odrinjeni, ki nimajo vseh možnosti. Najbolj pa v dušo seže delo z otroki. Vem namreč, kako so otroci v azilnem domu postavljeni v nemogoč položaj in so zaradi tega zaprti in odmaknjeni. Zato so eni izmed lepših trenutkov pri mojem delu ti, ko med kakšno aktivnostjo postanejo popolnoma razigrani, ko se razživijo in so zares otroci.”
