“Že od samega začetka sem se specializirala za slovenščino kot drugi in tuji jezik in se s tem ukvarjam že 11 let. S Tamaro iz Hiše Sadeži družbe Logatec sva se spoznali v logaškem Azilnem domu, kjer sem imela tečaj; in kmalu je padla ideja za sodelovanje v Hiši, kjer zdaj tečaj slovenščine za tujce vodim že več kot pol leta. Udeleženk je približno 14, poleg albanskih žensk sta še dve iz Bosne. Albanske ženske so naša ciljna skupina zato, ker so razen prosilcev za azil v Logatcu drugi tujci večinoma Slovani, ki zaradi sorodnosti jezikov ne čutijo takšnega primanjkljaja. Z jezikom žensk, ki prihajajo iz Kosova, pa nimamo nič skupnega ali podobnega. Tu je prepad med jezikoma res ogromen. Pravijo, da se težko znajdejo, težko jim je iti k zdravniku, kjer jim prevajajo njihovi otroci, in to je treba spremeniti! Glede poučevanja sem se osredotočila predvsem na uporabne in praktične stvari, saj vem, da imajo te ženske otroke, ki jih peljejo v šolo, imajo opravke na občini in na raznih uradih.
Zelo mi je všeč, ker podiramo stereotipe. Ženske prihajajo, pridejo peš in v vsakem vremenu. Tudi če sneži ali je izjemno vroče, to ni pomembno. Vsakič, ko jih vidim, kako pešačijo na tečaj in je zunaj recimo -4°C, si mislim: »Delo opravljam dobro«. Ker pridejo in čutijo potrebo po še. S tem smo podrli mit, ki ga tako veselo izpostavljajo vsi uradi in slovenska integracijska politika – da so ljudje nezainteresirani za učenje. Ni res! So zelo zainteresirani, če jim znaš stopit nasproti, seveda. Ostali tečaji in programi so zastavljeni za druge skupine ljudi, kot jih v resnici imamo v Sloveniji; recimo program slovenščine ali začetna integracija priseljencev – to je vse delano za tiste, ki imajo neko slovansko podlago. Ne-slovansko govoreče ljudi se uči po istem sistemu, kar seveda ne funkcionira in zato zelo hitro izgubijo interes. Ko nekoga učim jaz, se vedno vprašam, kaj ta človek potrebuje oziroma kaj bi potrebovala jaz, če bi bila na njegovem mestu. Če ti podajaš uporabne stvari, ki jih on lahko preizkusi in vidi »o, madonca, zdaj sem se pa naučil,« potem seveda interes raste. V nasprotnem primeru, če ti slediš nekemu sistemu sklonov je pa »drugega sklona nisem znal, tretjega tudi ne – no, pa ne bom več hodil«. Vedno je treba iskati tisto, kar ljudi zanima. To so po navadi uporabne stvari, s katerimi si lahko pomagajo v vsakodnevnem življenju: obisk pri zdravniku, na banki, na pošti, na upravni enoti, v šoli, telefonski pogovor, vljudnostne fraze. Naučile smo se, kako na okencu vprašaš »rada bi dvignila denar« ali »rada bi poslala paket«, ogledale in izpolnile smo različne obrazce … Saj potem že lahko prosijo uslužbenca za pomoč, pomembno je, da znajo povedati osnovne stvari o tem, kaj želijo. Zadnjič smo si ogledale osebne dokumente – kje se nahaja emšo, pa ime in priimek, kakšne vrste osebnih dokumentov imamo – to se nam vsem zdi samoumevno, pa ni. Zna biti, da ljudje mešajo med imeni, priimki in nadimki, nekatere so bile že milijonkrat na upravni enoti, pa še vedno ne znajo našteti različnih osebnih dokumentov. To pomeni, da je naša integracijska strategija padla na celi črti. In je logično, da je. Izhaja namreč iz nekega sistema ali perspektive o tem, kako naj bi bilo. Pa ni tako.
Veseli me to, da lahko s svojim znanjem omogočam ljudem, da vsaj delček tega znanja pridobijo. Kar je dobrega, je vedno treba deliti. Nikoli ne izhajam iz vloge »jaz sem učiteljica in vem vse, vi ste učenci in ne veste ničesar«, blizu mi je način pridobivanja znanja, izkušenj in spretnosti, ko si nekaj izmenjaš. Najbolj mi je navdihujoče, da formalno gledano od tega tečaja nimajo nič, nobenega potrdila ali certifikata, pa vseeno prihajajo. Všeč mi je, da pri Hiši Sadeži družbe vztrajajo, da se ta tečaj izvede do konca. Sistem je namreč te ženske zapustil, saj ukrepe imamo, ampak se jih niso dotaknili. Čeprav bi se jih morali, ker so namenjeni njim.”
