V letu 2019 smo s partnerji izvajali projekt ZaVse/4ALL, namenjen opozarjanju pred diskriminacijo in pozivu k aktivnemu ukrepanju proti njej. Ena izmed mnogih pogovornih delavnic je bila povezana z diskriminacijo, ki jo pri nas doživljajo tujci. O težavah pri odprtju bančnih računov so mediji že večkrat poročali, mene pa je še dosti bolj razžalostila druga zgodba.
Mlada mamica, begunka, nam je povedala, da se s svojim nekajletnim sinčkom pri nas v javnosti več ne upa glasno pogovarjati. Med nami, v Sloveniji! Pred časom jo je namreč napadel moški na avtobusu, češ da tukaj nima kaj iskati in govoriti v svojem tujem jeziku, ko je odgovarjala zvedavemu malčku na njegova nešteta vprašanja. Od takrat mu vsakič šepetaje reče: »Počakaj, ne sprašuj, ti povem doma«. No, nihče na avtobusu ji ni stopil v bran.
Ko sem hodila po svetu s svojim otrokom, sva prav tako na avtobusih in drugod v javnosti odstirala njegova in moja obzorja in naju ni nihče nič razumel. Slovenščina je pravzaprav skoraj povsod po svetu zelo eksotičen jezik, ki ga poleg nas ne razume praktično nihče drug. Ampak kjerkoli sva že bila, nikjer nisem naletela na kaj podobnega, le na prijazne nasmehe, češ, otroci so povsod enaki.
Takim nestrpnežem, kot je bil moški z avtobusa, dajejo pogum, ideje in prostor predvsem javne osebe, ki razpihujejo sovraštvo in nestrpnost. Ti vsepovprek strašijo in ustvarjajo izredne razmere, nič manj pa niso krivi mediji, ki te ideje pomagajo širiti. Tudi na drugih področjih, sploh ne le na področju migracij. In strah je lahko vzbuditi. To pa je za ljudi in za družbo zelo škodljivo.
