Za nami je dolgo vroče poletje, prepolno skrbi in negotovosti, a temperature zaenkrat kar kličejo v naravo. Tja gremo po svežo energijo, na sonce po D vitamin, ki naj bi bil naš zaveznik v premagovanju mnogih tegob, tudi tegobe po imenu Covid-19.
Na drugi strani nas vsakodnevno bombardirajo z novimi grožnjami – česa vsega ne bomo smeli početi, kje vse bomo nosili maske, itd. Mislim, da smo spet na točki, ko se bo marsikdo zaprl v svoj dom v strahu in upanju, da se kmalu zbudi in ugotovi, da so vse to le težke sanje.
To žal niso sanje. In kar je najhujše, še na slabše gre. Že zdaj ljudje z zdravstvenimi težavami, ki niso povezane s korona virusom, so pa lahko še mnogo hujše, ne pridejo do zdravnika. Nam pa še vedno slikajo uspešno vodenje. Domovi za starejše občane spet postajajo žarišča okužb, čeprav je minilo nekaj mesecev od takrat, ko smo spoznali, kam to pelje – in domovi zdaj spet potrebujejo pomoč. Ko se je marca letos začelo ustrahovanje namesto motiviranja za odgovorno obnašanje, je bila tlakovana pot v nazadovanje. Tako na družbenem, kot na moralnem področju.
Življenje pa vseeno teče dalje. Prejšnji teden smo na Slovenski filantropiji končali s Festivalom migrantskega filma, ki smo ga organizirali s podporo Slovenskega filmskega centra in v sodelovanju s Kinodvorom in Kinoteko. Prireditve, ki nas vabijo v razmislek o družbenih fenomenih in naši vlogi v njih, so za nas potrebne. Družba je velik pojem, ki ga ne smemo kar prepuščati toku. To je tudi slogan sobotnega Dneva za spremembe. Ne prepuščaj se toku, spreminjaj tudi ti. Skupaj z 350 organizacijami in občinami bomo zavihali rokave in se lotili prostovoljskih akcij, ki bodo vsak na svoj način vnašale pozitivne spremembe. Pridružite se, da ujamete duh prostovoljstva in tudi zato, ker ti dogodki vlivajo občutek povezanosti in olajšujejo občutke negotovosti obstoja v času katastrofe. Te občutke nam dan za dnem želijo vcepiti vladni govorci. Kot da živimo v svetu, ki ga obliva samo še virus, nacepljen na nas, ljudi, in smo samo še eden drugemu sovražnik.
Ni tako. Samo paziti moramo en na drugega. V tem je bistvo. Paziti še posebej na tiste, ki so najbolj ogroženi. Ta hip so to naši starejši in bolni. To pa seveda prinaša odgovorno obnašanje vseh nas, tudi tistih, ki si mislijo, da se jih stvar ne tiče.
Vzpodbujajmo raje optimizem, da ljudje zmoremo veliko, tudi proti koroni, če v to vložimo trud in energijo in je ne zapravljamo za jamranje in skrivanje doma na kavču. Zdrav duh in zdravo telo nam lahko najbolj pomagata. Zato, dokler je še lepo vreme, ga kar izkoristimo za kolesarjenje.