Ob mednarodnem dnevu starejših bom svoj razmislek namenila njim.
Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi je v javni obravnavi do 5. 10. 2020. Ureditev tega področja je zelo nujna. Čeprav ni namenjena samo starejšim, je to vendar najštevilčnejša skupina ljudi, ki jo dolgotrajna oskrba zajame. Dolgoživost je civilizacijski uspeh in menim, da mora biti v interesu prav vseh ljudi -mladih, srednjih let in starejših -, da oblikujemo kar se da učinkovit in prijazen sistem dolgotrajne oskrbe, kjer bomo prav vsi, če bomo imeli srečo in ostareli, deležni predvidenih storitev. Predvsem pa je potrebno razmišljati o sistemu, ki bo do ljudi spoštljiv, prijazen in hkrati vzdržen po finančni plati.
Treba je pohvaliti namero, da se področje dolgotrajne oskrbe uredi, ni pa niti slučajno vseeno, na kakšen način. In tu mislim, da predlog potrebuje temeljite dopolnitve.
Naj se dotaknem samo področja, ki ga dobro poznam. Namreč vloge civilne družbe in prostovoljstva pri dolgotrajni oskrbi. To v predlogu zakona ni omenjeno niti z besedo, čeprav je realnost prepletena z različnimi prostovoljskimi aktivnostmi. Veliko nevladnih organizacij, ki vključujejo prostovoljce vodi projekte, ki na različne načine bogatijo vsakdan starejših, oziroma skrbijo zato, da nihče ne ostane pozabljen. Med drugim gre tudi za družabništvo, oziroma psihosocialno vlogo prostovoljcev, ki dostikrat na novo spletajo socialne mreže starejših ljudi, ki so ostali sami.
Nenazadnje prav vsak človek, ne glede na leta, potrebuje svojo vlogo v družbi in skozi življenje jih imamo veliko. Ravno zaradi tega ni prav, da dopuščamo, da se z odhodom v pokoj in še posebej takrat, ko nisi več povsem samostojen, družbena vloga posameznika počasi razblini in kar naenkrat predstavlja v družbenem diskrzu strošek, ki naj bi najedal zdravo, aktivno jedro. Tudi zaradi tovrstnih stereotipnih razmišljanj je odprtost Zakona o dolgotrajni oskrbi za vključitev prostovoljstva in s tem zagotavljanja sredstev za njegovo organiziranje in izvajanje, tako pomembna. Zato bomo na Slovenski filantropiji predlagali dopolnitve zakona, ki gredo v to smer. Predvsem pa tudi menimo, da bi morala dolgotrajna oskrba ostati javna in neprofitna služba, saj je to edini način, da se vsem ljudem, ne glede na status, omogoči kakovostne storitve.
Tudi v tej starostni skupini namreč lahko govorimo o vrstniški pomoči, o vzpodbujanju starejših, ki so mogoče sami deležni dolgotrajne oskrbe, da se na različne načine vključujejo v obstoječe prostovoljske programe in sodelujejo pri oblikovanju skupnosti, ki bo odprta, varna in prijazna starosti. Sama sem prepričana, da skupnost, ki dobro poskrbi za svoje starejše, poskrbi za vse generacije. Občutek, da boš v starosti lahko živel polno, dostojno in spoštovano življenje, vnaša občutek varnosti v vsa življenja, tudi takrat, ko smo pred velikimi življenjskimi odločitvami in je malo poguma zelo potrebno.
Čeprav se prostor sodelovanja civilne družbe z vlado v zadnjem času pospešeno krči menimo, da v kolikor ima predlagalec zakona iskren namen narediti pozitiven premik, predlogov za izboljšanje zakona, ki jih bo prejel s strani civilne družbe, ne bo prezrl.
