Ko razmišljam o razvoju dogodkov, povezanih z epidemijo, razmišljam o tem, zakaj je zaupanje tako zelo pomembno za uspeh. Pa naj je to vzgoja otroka, vodenje ljudi v delovnem procesu ali upravljanju z epidemijo na nivoju države.
Ob vzgoji je zaupanje v otroka, da zmore svoje naloge in obveznosti opraviti sam, ključ do njegovega zavedanja, da to v resnici zmore. In občutek, da zmoreš, je tisto kar potrebuješ, da nalogo tudi opraviš. Vedno sem razumela to kot tisto ljubezen, ki jo daš otroku in mu predstavlja popotnico za življenje. Kajti to je ključ do uspehov v nadaljnjem življenju, ne glede na področje. Važno je zaupanje.
Če vodiš ljudi, jim moraš zaupati, da bodo ravnali odgovorno in da bodo ravnali po svojih najboljših močeh – takšno kulturo zaupanja je potrebno ustvariti na ravni celotne družbe. Še toliko bolj, ko gre za tako nenavadno stanje, kot ga živimo zdaj in še toliko bolj, če je dejansko od ljudi, ki jih vodiš, pravzaprav odvisno vse. Ali bomo zbolevali množično, ali ne bomo. Poleg vsega drugega kar zares ni dobro urejeno pri nas in se samo nadgrajuje iz leta v leto, ne glede na vlado, ki jo imamo, pri nas kronično ne zaupamo. In čeprav smo v nekaterih segmentih naše družbe v preteklih letih vendarle začeli vzpostavljati nek partnerski odnos zaupanja, smo trenutno priča vsesplošnemu rušenju tega.
Po vojaško zaupanja ne moreš ustvariti. Če med ljudi seješ samo strah, z zaupanjem pač ne bo nič.
Še dobro, da smo relativno povezana skupnost vsaj na nivoju osnovnih medčloveških povezav. In še dobro, da posebej v težkih časih znamo poskrbeti eden za drugega. Tudi za tiste, ki zares nimajo nikogar, ki bi jim v stiski priskočil na pomoč. Če se kdo znajde sam in brez pomoči, naj nas pokliče ali nam piše! Naredili bomo vse, da najdemo pomoč. Prostovoljci in prostovoljske organizacije tudi tokrat vračamo zaupanje v solidarno družbo. To tkivo, stkano iz palete humanitarnih in prostovoljskih organizacij je v Sloveniji zdravo in mu velja zaupati.
