Kjer je volja, tam je pot

Prišel je konec leta in tudi že minil. Kakorkoli si to želimo ali ne, zbudili smo se v isti svet, z istimi izzivi, le mogoče so še malo večji, kot so bili leta 2020, ki je zdaj že zgodovina. Nič ni bilo tako, kot smo si predstavljali, da bo, pa vendar se še naprej vse obrača. Zbudili smo se v nov dan, ko ne vemo, kaj nam bodo odločevalci pripravili za jutri, ko ne vemo, kdaj bodo šli otroci v šole, ko ne vemo, kdaj bodo podjetja spet odprta, ko ne vemo, kdo bo naslednjič tarča napada neodgovornih politikov, ko ne vemo, komu bo namenjen naslednji bombonček in komu palica in, kar je za nas običajno, ko ne vemo, s čim razpolagamo. Ampak mi gremo naprej s polno paro. Tako to je, če delaš v nevladnem sektorju.

Na Slovenski filantropiji se lahko pohvalimo, da se nismo niti za hip ustavili v prizadevanju za učinkovito in smiselno asistenco, čeprav nam pravzaprav čisto nič ni šlo na roke. Kot tudi vsem drugim ne. In leto smo končali utrujeno, posebej tisti sodelavci, ki se neposredno, dan za dnem, srečujejo s stiskami ljudi in jih podpirajo pri njihovem reševanju. Vseeno smo dali vse od sebe in res velika zahvala vsem sodelavcem, zaposlenim, prostovoljcem in vsem, ki ste nas pri tem podpirali.

Skoraj vse je bilo treba spremeniti in prilagoditi, ampak kjer je volja, tam je pot – tako da smo vse zadane naloge v celoti opravili. Vse super, razen tistega dela, ki se nanaša na Urad vlade RS za komuniciranje (UKOM). V okviru projekta Človek ne jezi se, ki naj bi ga financiral UKOM, smo morali sprejeti nekatere spremembe, da začrtane aktivnosti izpeljemo najbolje možno. Z njihove strani pa niso bile niti obravnavane, kaj šele sprejete. Zdaj so nam na končno poročilo in zahtevek za povračilo stroškov samo odgovorili, da pač niso nikoli potrdili sprememb. In kaj bi potem mi sploh radi?!? No, direktor UKOMa ima očitno veliko težav, mi smo pa, kot kaže, kolateralna škoda. Mu želim, da živi v miru.

Ob tem pa velja ohranjati optimizem, kajti življenje je eno, je naše in treba ga je užiti. Mogoče smo pa v tem letu le dojeli kaj je tisto, kar šteje največ. Skromnost ni neumnost, je drža odgovorne osebe, ki spoštuje svet okoli sebe. Solidarnost je nuja, če hoče človeštvo preživeti. Prijateljstvo je hrana za dušo in spoštovanje mora biti »modus operandi« med ljudmi. Če bomo stremeli za tem, nam ne bo treba prenašati zaničevalnih pisarij odločevalcev in gledati razjarjenih hord, ki se izpostavljajo zaradi neumnosti drugih. Zaenkrat še čez lužo, a po lanskem letu smo ugotovili, da nič ni samoumevno tudi pri nas.

Ko bomo tako odgovorna družba, da se ne bo nihče bal, da bo ostal brez učinkovite pomoči, ne glede na svoj status, takrat bomo lahko rekli, da smo kot družba napredovali. Napredek v to smer se zdi ta hip pri nas strašno daleč, ampak v našem razmišljanju mora biti glavna tema. In naj bo to naše vodilo v letu 2021. Življenje je lepo, če lepoto negujemo v sebi.

Deli artikel:

Give a Reply