Odziv profesorjev bežigrajske gimnazije na trenutno situacijo me navdaja s ponosom, da sem bivša Bežigrajčanka. Res se mi zdi pomembno, da se sliši glas razuma, in njihovo pismo dojemam na točno tak način. Je tudi podpora kritičnemu načinu razmišljanja, ki je tako pomemben za izgradnjo lastne vrednostne lestvice, še posebej za mlade.
Pred očmi se nam namreč dan za dnem ožijo prostori svobode, pa ne le pri nas. To, kar smo pri nas dosegli s pridružitvijo EU, kaže trend vračanja v prejšnje stanje. Za primer vzemimo prehajanje meja. Sem pripadnica generacije, ki se še dobro spomni izzivov prehajanja državnih meja, ob brskanju po prtljažnikih in trganju oblog iz avtomobilov. Enkrat smo si s cariniki celo pulili CDje iz rok, ker so si vzeli “davek za prehodnost”. Na srečo ne pri nas, blizu pa. Čeprav so bile to neverjetne zgodbe za pripovedovanje, tega nikoli več ne bi želela doživeti. Žal je vedno tako, da se resnično zaveš svobode šele takrat, ko ti je kratena.
Tako je tudi s človekovimi pravicami. Niso samoumevne. Niso nekaj, kar smo enkrat dosegli in so za zmeraj, mi pa udobno živimo dalje. Še najhujše so majhne, neopazne spremembe, ki jih ob vsakodnevnih obveznostih sploh ne zaznamo, imajo pa lahko zelo daljnosežen negativen vpliv na naša življenja. Prav zaradi tega je trenutna oblast odstranila že praktično vse (no, tistih nekaj) predstavnike neodvisne civilne družbe iz posvetovalnih organov, ali pa v te organe povabi le tiste, ki so povezani z njimi. Z namenom onemogočanja nadzora nad svojim delom. To se pri nas dogaja že leto dni. Zato imajo dobro organizirana civilna družba in nevladne organizacije, ki bdijo nad delom vlade, še toliko bolj neprecenljivo vrednost za vse nas, prebivalce. S(m)o akterji, ki lahko opozorijo na negativne namere, četudi so te zapakirane v “majhne spremembe”.
Trenutno aktualen primer je tudi Zakon o mednarodni zaščiti. S spremembami tega zakona poskuša vlada še dodatno otežiti dostop do mednarodne zaščite, čeprav smo vsakemu, ki za to zaprosi, dolžni omogočiti možnost predstavitve dokazov, da je do mednarodne zaščite upravičen. Nevladne organizacije ne zagovarjamo nekritične odprtosti, pač pa bdimo nad spoštovanjem človekovih pravic. Na primer pravice do varnega življenja.
Se mi zdi, da je trenutni čas ravno pravi, da se vprašamo o tem, kaj smo pripravljeni narediti za zaščito svojih, človekovih pravic. Zapakirano v skrb za naša življenja nam vsak dan jemljejo bistvo teh pravic. Svobodo.
