Pred dnevi je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zelo kratko javno razpravo poslalo nekaj predlogov zakonov, ki spreminjajo socialno politiko. Gotovo je prava usmeritev, da se Centrom za socialno delo na račun bolj poglobljenega dela z ljudmi zmanjša administrativno breme izračunavanja, a predlogi vključujejo kar nekaj nekonsistentnih ukrepov.
Med drugim predlagajo tudi, da se mora brezposelni po pol leta brezposelnosti strinjati tudi z delom, ki zahteva dve stopnji nižjo izobrazbo, če noče izgubiti sredstev za preživetje. To ni primerna rešitev za brezposelnost in tudi ne za pomanjkanje delovne sile. Delodajalci potrebujemo motivirane zaposlene, ne pa ljudi, ki neprimerna dela sprejemajo pod prisilo. Bolj smiselno bi bilo razmišljati o boljšem plačilu za deficitarne poklice oziroma prazna delovna mesta.
Z naslednjim predlogom, ki posega v dostojanstvo brezposelnih, pravzaprav “ukinjajo” dodatek na delovno aktivnost, ki ga lahko prejme prejemnik denarne socialne pomoči, ki prevzema določene prostovoljske naloge v okviru katere od prostovoljskih organizacij. V navednicah zato, ker je ta institut formalno še pisan v zakonu, vendar omejen na 60 ur prostovoljskega dela na mesec, kar vsaj po mojem mnenju v resnici pomeni ukinitev.
Določilo 60 ur prostovoljstva na mesec res ni primerno. V tem primeru o prostovoljstvu ne moremo več govoriti, a tudi, če bi stvar poimenovali družbeno koristno delo, je to skoraj polovična zaposlitev. Če lahko nekdo toliko ur posveča resnemu, četudi neplačanemu delu, potem je zanj zares potrebno najti primerno plačano zaposlitev, oziroma to opredeliti drugače. Kaj drugega bi lahko predstavljalo izkoriščanje.
Res je, da je bil dodatek uveden v času, ko zaposlitev ni bilo na voljo in je predstavljal aktivacijski ukrep. Dejstvo pa je, da se je izkazal za izjemno pomembnega v primerih oseb, ki imajo zaradi različnih razlogov težave z vstopom na trg dela, se pa z vključevanjem v prostovoljstvo vračajo v skupnost, opravljajo koristna dela, pridobivajo potrebno samozavest in gradijo boljšo samopodobo. Se pravi – tudi če niso sposobni opravljati redne zaposlitve, so še vedno aktivno vpeti v družbo.
Po podatkih iz predloga je dodatek v decembru 2020 prejemalo 2.919 ljudi, kar verjetno ni tako visoko število, da iz vidika javnih financ ne bi bilo vzdržno. Vsaj če to primerjamo s sredstvi, namenjenimi obrambi. Del prejemnikov dodatka za delovno aktivnost je po naših izkušnjah v zadnjem obdobju izgubilo zaposlitev in se s prostovoljenjem ohranjajo v delovni kondiciji. Ti bodo zaposlitev, v kolikor bo na voljo, verjetno hitro našli. Drugi del teh oseb pa trenutno ni sposobnih za zaposlitev in s tem tudi ne za prostovoljenje v obsegu 60 ur.
Rok za oddajo pripomb na predloge je neprimerno kratek, a bomo na Slovenski filantropiji v sodelovanju z drugimi prostovoljskimi organizacijami vseeno poskušali pripraviti kakovostne komentarje in predloge k predlaganim rešitvam. Vsekakor je k socialni politiki potrebno pristopati s stališča spoštovanja do vseh ljudi, ne glede na njihove življenjske okoliščine. Politika zaposlovanja bi morala biti usmerjena v ustvarjanje kakovostnih dostojno plačanih delovnih mest. Jemanje dodatka in prisila najranljivejšim zagotovo ne prinaša izhoda iz osame in družbene izključenosti.
