Na fotografiji: ekipa Večgeneracijskega centra Pomurja na obisku Slovenske filantropije
Prvi oktober je mednarodni dan starejših in prav je, da spregovorimo o tej družbeni skupini. V času epidemije se je pokazalo, kako so rešitve, ki jih Slovenija ima in so namenjene življenju v tretjem življenjskem obdobju, krhke in nezadostne. Med domovi za starejše so ogromne razlike. Od takih, ki se približujejo konceptu gospodinjskih skupnosti, do drugih, kjer je življenje daleč od dostojanstvenega. Pa vendar smo ljudje tudi v starosti samo ljudje s podobnimi željami, kot jih imamo celo življenje. Po sprejetosti, po svojem mestu v družbi, po samostojnosti, spoštovanju in varnosti.
Prvi oktober je žal tudi prvi dan po zaključitvi državnega financiranja za vse Večgeneracijske centre v Sloveniji, ki so bili zadnjih 5 let financirani iz evropskih sredstev. Takšni centri se odzivajo na potrebe lokalnih okolij, preprečujejo socialno izključenost, zmanjšujejo tveganje revščine in dvigujejo kvaliteto življenja različnim ranljivim ciljnim skupinam – starejšim, invalidom, socialno ogroženim, enostarševskim skupinam, migrantom, otrokom, ljudem s težavami v duševnem zdravju in vsem, ki so tako ali drugače potisnjeni na rob družbe.
Veliko obiskovalcev teh centrov je starejših. Samo v Hišah Sadeži družbe, medgeneracijskih skupnostnih centrih Slovenske filantropije, s katerimi smo bili uspešni na razpisu leta 2016, je v petih letih nekaj zase našlo okoli 15.000 ljudi. To so obiskovalci in prostovoljci, ki so plemenitili program.
Čeprav so taki centri predvideni za financiranje tudi v tekoči evropski finančni perspektivi, zaenkrat o nadaljnjem financiranju ne vemo nič. Ali bo nov razpis leta 2022, ali mogoče 2023? Vemo le, da ga letos ne bo. Ali bo država pomagala vzdrževati obstoječe programe, ki kažejo veliko stopnjo sprejetosti v skupnosti? S strani države, ki ji je mar za ustvarjanje dobrih pogojev za življenje vseh generacij, bi bilo treba programe, ki se izkazujejo za tako uspešne, seveda nujno nadaljevati. Samo z konstantnim financiranjem lahko programe nadgrajujemo in ponujamo vedno nove in zanimive vsebine. Če sredstev ni, stvari počasi stagnirajo in kvalitetni kadri odidejo. Občutek varnosti in sprejetosti, ki ga obiskovalcem ponujajo ti programi, izgine. V primeru ponovitve razpisa čez nekaj mesecev, da ne rečem čez leto dni, se kontinuiteta izgubi in moramo iti spet od začetka. Kakorkoli, dela se škoda, ki je povsem nepotrebna.
Ob tem je seveda treba gojiti medgeneracijsko razumevanje, solidarnost, spoštovanje in sodelovanje. Ni večje varnosti kot ta, da boš tudi v starosti, ko tvoje moči niso več take kot prej, lahko živel kakovostno in polno življenje. Da ti nihče ne bo oporekal tvoje vloge v družbi in odrekal spoštovanja. Zato se mi zdi, da je prav zdaj zelo primeren čas za velika medgeneracijska zavezništva. Za to, da se vse generacije skupaj borimo za zeleno in socialno prihodnost, saj bomo le na ta načini soustvarili pogoje za polno in dostojanstveno življenje v starosti.
