Večkrat sem slišala, kako je naše ime, Slovenska filantropija komplicirano. Da ga marsikdo ne razume. No, zdaj ga nosimo že 30 let!
Leta 1992 se je kar nekaj posameznikov z našo predsednico Anico Mikuš Kos na čelu odločilo organizirati in pomagati beguncem iz Bosne in Hercegovine, ki so takrat pribežali v Slovenijo. S tem namenom so ustanovili Slovensko Fundacijo, ki pa se je zaradi zakonodaje, ki Fundacije obravnava drugače kot društva, preimenovala v Slovensko filantropijo.
Filantropija se v zahodnem svetu razume bolj kot dejavnost, ki zbira sredstva za pomoč ljudem, mi pa smo v slovenski prostor z našim delom vnesli še dodatno dimenzijo pomena filantropije – delo z ljudmi in zanje. Človekoljubje razumemo kot temelj našega dela. In če vprašate mene, bi morali vsi, ki imajo opravka z ljudmi, tako gledati na svet. Videti človeka najprej kot človeka in ne kot migranta, žensko, moškega, starca, najstnika, desničarja, levičarja, cepilca ali anticepilca, našega in vašega. Takšen enoplasten pogled je v zadnjem času zares presegel vsak nivo civilizirane družbe.
Človekoljub na ljudi ne gleda nekritično, jih pa ne ocenjuje stereotipno, površno in pristransko, obremenjeno z lastnimi predsodki. In tako poskušamo pri svojem delu delovati na Slovenski filantropiji. Začne se pri spoštljivem odnosu med nami, zaposlenimi, do naših sodelavcev prostovoljcev, obiskovalcev naših aktivnosti, najranljivejših, ki so vključeni v naše programe, in širše skupnosti. Trudimo se biti kar se da pravični, predvsem v odnosih do uporabnikov naših programov, da ne delujemo pokroviteljsko in brez nepotrebnih ocenjevanj.
Ne glede na vse okoliščine in ne glede na to, ali se strinjamo ali ne, je spoštovanje temelj dela z drugimi ljudmi. Vsak ima pravico do svojih prepričanj, umetnost dela z ljudmi pa je ravno v tem, da lahko kljub razlikam najdemo skupne cilje.
