»Moja zgodba je takšna: Stara sem 86 let, po poklicu sem zdravnica. Oktobra lani sem iz ZD Bežigrad dobila sporočilo, da moja zdravnica odhaja in da si moram poiskati novega osebnega zdravnika. Iskanja sem se lotila po svojih močeh – po telefonu, po računalniku … Res nisem računalniški genij, a kako reč že uspem najti. Toda nekako ni šlo – tudi zato, ker objave na spletu ne ustrezajo stvarnosti glede razpoložljivosti zdravnikov. Potem sem za pomoč zaprosila svojo sestro, ki je napisala pismo vsem zdravstvenim domovom v Ljubljani in je od vseh dobila negativen odgovor, sporočili so, da so vsi njihovi zdravniki zasedeni. Nekdo je potem, verjetno dobronamerno, to pismo posredoval tudi Pro bono ambulanti za osebe brez zdravstvenega zavarovanja.
Bila bi počaščena, da se zdravim pri kolegih, ki delajo tam kot prostovoljci, ker je moje spoštovanje do njih res globoko. Ampak po drugi strani sem zdravstveno zavarovanje plačevala več kot 60 let, točno 62 let sem izračunala. Da pristanem v Pro bono ambulanti in tako rekoč odvzamem prostor nekomu, ki zares nima zdravstvenega zavarovanja, se mi zdi nekorektno do družbe in do drugih bolnih oseb, katerim je ambulanta namenjena.
Poleg moje sestre je zame zdravnika iskalo 8 ljudi, med njimi 6 zdravnikov. Saga se je končala, ko so se javili trije prijazni zdravniki. Nikogar med njimi ne poznam osebno. Vsi imajo svoje kvote pacientov gotovo zapolnjene in je njihova ponudba izhajala iz človečnosti in sočutja. To ni bila sistemska rešitev, bila je človeška oziroma človečnostna rešitev. Hvala vam, dragi in spoštovani kolegici in kolega.
Še nekaj o mojem doživljanju. Sprva me je zanimalo, kako se bo zadeva rešila. Toda z vsakim dnevom sem postajala bolj tesnobna ob občutku, da pravzaprav nimam nekega naslova oziroma osebe, ki pozna moje zdravstveno stanje in na katero se lahko obrnem ob težavah. Občutila sem nemoč in bilo me je strah. Ob tem bi rada povedala, da imam kot upokojena zdravnica bele recepte, na katere si lahko sama napišem zdravila, imam tudi dovolj denarja, da zdravila plačam, pa tudi za taksi, ki bi me zapeljal do bolj oddaljenega zdravnika. Imam krog ljudi, ki mi pomagajo in v katerem je nekaj zdravnikov. Vem še kaj o medicini, čeprav sem večino pozabila, poleg tega imam še dodatno zavarovanje, v okviru katerega me lahko zdravnik obišče na domu. Sem torej v visoko privilegiranem položaju.
Ko razmišljam o starejših ljudeh, ki nimajo računalnika, ki nimajo podporne mreže sorodnikov in prijateljev zdravnikov, ki nimajo denarja za plačilo zdravil, me stisne in iztisne apel: združimo strokovno in zdravo pamet, družbene in strokovne sile za vzpostavitev prve linije zdravstvene pomoči, ki bo zagotavljala osnovno in splošno zdravstveno pomoč ter zdravstveno varnost vsem državljanom.”
-Anica Mikuš Kos, upokojena pedopsihiatrinja, predsednica in soustanoviteljica Slovenske filantropije
