“Včeraj nas je zapustil dragi in spoštovani dr. Aleksander Doplihar.
Še pred nekaj dnevi sva sedela skupaj na seji upravnega odbora Slovenske filantropije. Njegov sedež je bil poleg mojega. Poskušam se spomniti, če sem mu tedaj rekla kaj prijaznega, a se ne morem. Srečala sva se nekajkrat na leto in običajno sem mu povedala, da ga spoštujem in se mu zahvalila za njegovo delovanje, za vse dobro, ki ga daje ljudem. Vsakokrat znova sem začutila, da mu moram izraziti svoje spoštovanje in hvaležnost. Zahvale in pohvale je sprejemal z njemu lastno skromnostjo in dostojanstvom, ni jim niti oporekal, niti ni pokazal, da mu dobro denejo.
Z dr. Dopliharjem sem sodelovala 20 let, od ustanovitve Ambulante s posvetovalnico za osebe brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja (Pro bono ambulante), ki jo je vodil od začetka njenega delovanja 2002. Leta 2019 se je umaknil in je vodenje prevzela dr. Vida Drame Orožim, dr. Doplihar pa je še vedno sodeloval z ambulanto in Slovenski filantropiji pomagal kot član Upravnega odbora.
Pro bono ambulanta je nastala kot skupen projekt Slovenske filantropije, Mestne občine Ljubljana – Zdravstvenega doma Bežigrad in Župnijske Karitas Štepanja vas. Slednja se je pred nekaj leti umaknila iz projekta, zdaj z ambulanto sodeluje Rdeči križ Slovenije. Bila je inovativen projekt, potrebno jo je bilo konceptualno in formalno organizacijsko zasnovati in nadgraditi na zametek zdravstvene pomoči, ki je delovala v okviru Karitasa pod vodstvom spoštovanih dr. Branke Matojc in dr. Vesne Manfrede Rak. V ambulanti zdravstveno pomoč prejemajo najbolj prikrajšani za materialno dobro in človekove pravice, poleg zdravstvene pa ljudem nudi tudi informacijsko, psihosocialno in socialno podporo. Pacienti so bili brezdomci, izbrisani, begunci, migranti brez dokumentov in v zadnjih letih žal tudi slovenski državljani, ki si niso več zmogli plačevati zdravstvenega zavarovanja.
Le malo ljudi sem srečala v svojem dolgem življenju, ki bi jih lahko primerjala z dr. Dopliharjem. Ambulanti Pro bono je posvetil 17 let svojega življenja in svoje delo opravljal pro bono, z odgovornostjo in zavzetostjo, s kakršno je pred upokojitvijo vodil tudi Zdravstveni dom v Kamniku. Ambulanto je vodil z entuziazmom, s svojimi velikimi organizacijskimi in medicinskimi znanji in izkušnjami, predvsem pa s svojo modrostjo, potrpežljivostjo in umirjenostjo. Vem, da ni bilo lahko, da so se pojavljale težave. Nikoli se ni jezil ali pritoževal, nikoli nisem slišala, da bi o kom rekel slabo besedo. Probleme je reševal sam, s pomočjo svojih sodelavk. Le redko je poročal ali se želel pogovoriti o kakem problemu. Kot predsednica Slovenske filantropije sem skorajda lahko pozabila, da je ambulanta naš projekt in so me nanj spomnile le dobre besede, ki sem jih slišala ali brala o ambulanti.
Na dan smrti dr. Dopliharja, morda prav v času, ko je umiral, sva bila s Francijem Zlatarjem na sestanku v Pro bono ambulanti. Govorili smo tudi o tem, kako bomo dr. Dopliharja povabili na prihodnji sestanek. Sogovornici sta bili dr. Vida Drame Orožim in dolgoletna sodelavka dr. Dopliharja, socialna delavka Alenka Ugrin Vatovec – drugi steber Pro bono ambulante v Ljubljani.
Ko sem nekaj ur po tem sestanku izvedela za njegovo smrt, me je zabolelo srce. Dobesedno telesno zabolelo. Žalost je prišla pozneje. Po nekem čudnem naključju sem informacijo dobila tik pred svojim predavanjem za prostovoljce Slovenskega društva Hospic, v času, ko sem razmišljala o smrti. Tudi o tem, kaj ostane za človekom po njegovi smrti. Ko umre, ko nas zapusti dober človek, žaluješ, doživljaš izgubo človeka, ki ti je bil tako ali drugače blizu, počutiš se zapuščenega, manj varnega in zdi se ti, da je dobro na tem svetu z njegovim odhodom okrnjeno. Obenem te tolaži misel, da dobro poraja dobro in da bo sled za dobrim človekom ostala v ljudeh, ki jim je pomagal, ti pa bodo dobro prenesli na druge ljudi.
Spoštovani dr. Doplihar, še enkrat moje spoštovanje in hvala za vse, kar ste naredili za ljudi. Verjetno bi vam pa več od teh mojih besed pomenilo sporočilo, da osebe, ki sedaj delajo v Pro bono ambulanti, nadaljujejo z vašim delom ter ohranjajo poslanstvo in etiko, ki ste ju v njeno delovanje vgradili prav vi.”
– Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
“Zapustil nas je nepozabni dr. Aleksander Doplihar, zdravnik, legenda slovenskega zdravstva. Lahko rečem, da je bil zdravnik vseh ljudi, ki so potrebovali pomoč, ne glede na njihovo izvor in socialni status.
Rodil se je daleč nazaj v prejšnjem stoletju, leta 1931 v lepem mesecu juniju, ki žari od brstenja in življenja. Tak je bil tudi Saško, kot smo mu rekli tisti, bližnji po duši.
Že kot otrok je bil krepak in živahen fant, poln interesov in življenjske moči. Lotil se je vsakega dela, ki se je nudilo. Tako je kot otrok doživel hudo nesrečo s padcem pod traktor, težko poškodbo noge, ki ga je zaznamovala za vse življenje. Kljub temu njegova volja in moč nista opešali. V krogu trdno povezane družine, staršev in sorojencev je uspešno končal medicinsko fakulteto v Ljubljani. Želel je postati kirurg, a se je po treznem premisleku zaradi težav s hojo odločil za specializacijo medicine dela, prometa in športa ter jo uspešno končal. Poleg svojega specialističnega dela je opravljal naloge splošnega zdravnika, hodil po obsežnem področju Kamnika, vseh tamkajšnjih hribovskih vaseh, daleč v Tuhinjsko dolino in tja, kjer so ga potrebovali. Bil je tudi zvest član lovske zveze v Kamniku in strasten lovec. Kot velik humanitarec je dolga leta sodeloval z Rdečim križem Kamnik.
Kasneje v svoji karieri je prevzel mesto direktorja ZD Kamnik z okolico, uspešno vodil zdravstveno dejavnost in povezoval medicinsko osebje. Osebno je bil skromen, kot direktor zahteven, dosleden, poskušal je pozitivno reševati vse prepreke, delovne, medosebne, profesionalne in družbene. Imel je velik socialni čut in globoko čustveno dojemanje.
Pro bono ambulanto je soustanovil po upokojitvi, jo uspešno vodil in razvijal kljub omejenim finančnim možnostim do leta 2019, do svojega 89. leta starosti, ko jo je prepustil meni.
V življenju mu je ob strani stala njegova zvesta, le na videz krhka, a močna, zelo potrpežljiva in skrbna soproga Alenka Doplihar, prof. angleškega jezika. V sožitju sta se jima rodila 2 sinova – Aleš in Primož Doplihar. Poskrbela sta za 5 vnukov, med njimi so 4 deklice in 1 deček, ki je čista kopija svojega dedka. Živeli so polno in dinamično življenje, saj je Saško v vsakem trenutku užival v druženju in radosti. Vedno je bil vesel najrazličnejših srečanj in novih doživetij. Bil je dober sogovornik in preudaren kritik. Izstopala je tudi njegova široka izobrazba in medicinska prekaljenost.
Dr. Aleksander Doplihar – Saško je bil humanitarec in zdravnik brez meja, imel je bogato strokovno znanje, bil je človek velikega srca in brezmejnega duha, ki ga je ohranil do zadnjega diha. Izžareval je ljubezen do življenja. Njegova duhovna moč in optimizem sta bila nalezljiva. Nikoli ni odnehal. Njegov prispevek slovenski in širši javnosti je, s svojo predanostjo in pomočjo množici ljudi v stiski, zapustil globok pečat v slovenski medicini.
Saško, za vedno boš ostal v našem spominu. Bodi zgled vsem zdravnikom, še posebno mladim in nastajajočim generacijam zdravništva. Zelo te bomo pogrešali, ker si nenadomestljiv.”
– Dr. Vida Drame Orožim, vodja Pro bono ambulante, dolgoletna sodelavka in prijateljica
“Dr. Doplihar je odšel. Njegove zapuščine pa se ne da spregledati in ne pozabiti.
Poznala sem ga 18 let in pol. Zaradi tega je moje življenje bogatejše. V veliko čast in privilegij mi je, da sva bila dolga leta tesna sodelavca. Neumorno in z velikim veseljem je skrbel za razumevanje in sodelovanje med sodelavci, ki pa smo hitro postajali prijatelji. S svojo prisotnostjo, delom in vodenjem je v naši ambulanti ustvarjal vzdušje naklonjenosti in spoštovanja. To nas je povezovalo in dajalo izredni občutek, da s svojim delom spreminjamo svet na bolje. Takšnega vodjo si lahko samo želiš.
Vedno nas je navdihoval – kot človek in kot zdravnik. Bil je velikodušen, radodaren, z izrednim posluhom za malega človeka, pogumen in radikalen zagovornik teh, ki jih nihče ne sliši in ne opazi. Dr. Doplihar je bil človek z integriteto. Zaupali smo mu, ga cenili in imeli radi.
Za njegovim odhodom ostaja praznina. Hkrati z njo pa tudi hvaležnost in čast, da smo ga poznali in skupaj z njim prehodili pomemben del življenjske poti, ki nas je zaznamovala.
Ob slovesu izražamo globoko sožalje vsem njegovim najbližjim – najprej ženi (dragi) Alenki in obema sinovoma Alešu in Primožu z družinama.”
– Alenka Ugrin Vatovec, vodja posvetovalnice v Ambulanti za osebe brez zdravstvenega zavarovanja
