Umrla je naša draga Tatjana Samec – Tanči, ženska z velikim srcem. Poznam le malo ljudi, ki bi toliko dobrega naredila drugim, in to tako nesebično, kot je to počela Tanči. Dajala je in dajala, ne da bi karkoli pričakovala kot povračilo. Skrbela je za družino svoje hčerke, veliko ur, energije in ljubezni je posvetila vnukoma. Toliko mi je govorila o obeh fantkih, da bi o njiju lahko napisala knjigo. Desetletja je skrbela in bila tudi uradna skrbnica za človeka, ki je bil nekoč njen direktor in živi v domu na Taboru. Pomagala je ljudem kar tako. Tudi meni je v skoraj 50-letnem obdobju najinega sodelovanja in prijateljevanja mnogokrat pomagala.
Med njenimi največjimi podvigi je 15-letno delovanje na Onkološkem inštitutu, kjer je kot prostovoljka pomagala mnogim bolnicam in bolnikom, organizirala delo skupine prostovoljcev in promovirala delovanje prostovoljcev v bolnišnicah.
Meni je bila predvsem sopotnica v razvoju in delovanju Slovenske filantropije. Od ustanovitve dalje je delovala kot prostovoljka – organizatorica mnogih usposabljanj za zdravstvene delavce o prostovoljnem delu v bolnišnicah, urednica in lektorica številnih publikacij. Joj, kako je bila huda, ko nisem ločila obveze od obveznosti. Imela je spoštljiv odnos do jezika in vedno sem se malo bala, ko sem jo prosila, da mi popravi kak tekst. Opravljala je vrsto funkcij v različnih odborih in delovnih skupinah Slovenske filantropije, seveda prostovoljsko. Veliko je pomagala razvoju nevladnih organizacij, ko je bila zaposlena na Mestni občini Ljubljana.
Drugi vedo povedati o njej, da je bila zgledna tabornica in taborništvo je bilo eno njenih najljubših svetov do konca življenja. Bila je tudi tajnica društva ljubiteljev baletne in operne umetnosti, saj je bila glasba del nje in njenega življenja. Tu pa tam sva šli skupaj na kak koncert in me je njena predanost povlekla za seboj v glasbeno doživetje. Vrsto let je delovala v Društvu psihologov Slovenije, in bog ve, kaj vse je še počela.
Nekoč – ne prav dolgo tega – mi je rekla, da se bo lotila svojega zadnjega projekta – preureditve perona na železniški postaji nekega malega mesta, kjer je bil dostop na vlak skrajno otežen za osebe s gibalno oviranostjo in za Tanči zaradi njene teže. Rekla je: »Pa ne zaradi mene. Jaz najbrž nikoli več ne bom prišla na to železniško postajo. Zaradi drugih ljudi.« In ob tem mi je povedala o svojem pogovoru z mlado sprevodnico. Ker sama ni mogla vstopiti, je poiskala sprevodnico in jo prosila, naj ji pomaga. Ta ji je pomagala in se opravičila zaradi težav, Tanči pa ji je, v zanjo značilnem slogu, odgovorila: »Nimate se za kaj opravičevati. Niste tu, da bi dvigovali naše riti in jih porivali v vagon. To bi morala urediti železnica. Vam pa hvala za pomoč.«
In kako je znala ceniti, spoštovati prijaznost drugih, majhne usluge. V zadnjih tednih mi je veliko pripovedovala o tem, kaj se ji dogaja v bolnišnicah in v Domu za starejše na Taboru. Nikoli se ni pritožila, rekla žal besede. Govorila je o dobrih rečeh, ki so jih storili ljudje okrog nje in za njo in izražala razumevanje za njihove obremenitve. Pred boleznijo se je znala razjeziti na koga – kakega politika, birokrata, odločevalca – a vse za obče dobro. Nikoli zaradi občutka prikrajšanosti ali krivice, ki se je zgodila njej osebno.
Draga Tanči, hvala ti za vse. Morda je največji dar in zapuščina ljudi, kakršna si ti, da udejanja in dokazuje, da dobri ljudje obstajajo. In to nam je v veliko pomoč.
– Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
In memoriam dobremu človeku (žalni govor)
“Govorim v imenu mnogih, katerim je Tanjči pomagala (med njimi sem tudi jaz), in v imenu Slovenske filantropije, kjer je delala 30 let kot prostovoljka. Bili sva sodelavki, sopotnici, prijateljici.
Klicali ste jo Tanči. Jaz sem jo z njenim dovoljenjem v govoru in pisanju naslavljala s Tanjči – z J. J za dobroto in mehkobo. Na prvi pogled se lahko komu, ki je ni dobro poznal, zazdi beseda »mehkoba« manj primerna za Tanjči. Lahko bi rekli, da je bila robata, stroga, malo smo se je bali. Včasih smo rekli, da zna zatežiti. Marsikdaj je bilo treba olupiti plast strogosti in neposrednosti, da si začutil prijaznost, dobroto. Ko bi le bilo na svetu več ljudi, ki bi znali zatežiti kot Tanjči.
Razmišljam o sebi in ljudeh okoli sebe. Ko mi kaj ni všeč, se mi zdi krivično ali slabo, neumno nergam, se pritožujem, čudim, kako je to mogoče. A ne zberem dovolj energije, včasih tudi ne poguma, da bi nekaj ukrenila, se javno zoperstavila, povedala naravnost, kaj si mislim, javno predlagala boljšo rešitev. Večinoma sklepamo kompromise, poskušamo na diplomatske načine reševati težave, se ne izpostavljamo, v imenu mirnega sožitja in osebne varnosti ter včasih lastne lagodnosti se sprijaznimo, pogoltnemo delovanja, vedenja, ki se nam ne dopadejo. Opravičujemo se (vsaj jaz se sama sebi opravičujem), saj se ne zmoremo odzvati na vse pomanjkljivosti, nesreče in krivice tega sveta. In res je tako.
Pri Tanjči je to bilo drugače. Včasih se je zdelo, kot da bi jo prežemal, tvoril nesporni moralni imperativ poštenja, upora zoper krivice, obveznosti pomagati drugim brez preračunavanja koristi in škode, brez pomisleka o tem, ali se izplača, ali je vredno storiti. In hkrati z razumevanjem za nas, ki smo manj načelni, boj kompromisni. Marsikdaj me je bolj kot to, kar je storila, osupnila odsotnost pričakovanja hvaležnosti, zahvale, pohvale, moralnega priznanja ali ugleda. Skorajda nepojmljiva je bila samoumevnost njenega odzivanja in delovanja. Zdelo se je, da to, kar bi na kratko in starinsko imenovali dejanja dobrega, ni bilo za Tatjano zadeva izbora, temveč edini možni in obvezni odziv na žalosti, krivice, prikrajšanosti in stiske drugih.
In še nekaj, kar zmore malokdo, je bilo lastno Tatjani. Ljudje omejujemo svojo pomoč, podporo na nam bližnje osebe, najbližje družinske člane, in še to pomoč dajemo v mnogo, mnogo manjši meri, kot je to počela Tatjana. Drugi smo manj zainteresirani za posamičnega človeka, za lastno družino in vlagamo svojo energijo v dobrobit skupnosti, reševanje države ali sveta – nekih posamezniku nadrejenih tvorb človeške družbe. Pri tem se tudi zgodi, da se nekoliko samovšečno trudimo za uresničevanje lastnih vizij. Tatjanino odzivanje, delovanje, vlaganje ogromno energije je presegalo ločnico med posamezniki, skupino, skupnostjo. Delala je za njej bližnje osebe, za osebe v stiskah, ki niso bile del njega intimnega sveta, za nevladne organizacije in druge tvorbe civilne družbe, za boljše delovanje javnih in strokovnih institucij.
Šele ko nas oseba zapusti, ko se ozremo na celoto njenega bitja, žitja in storjenega, prepoznamo njen prispevek v mozaiku dobrega v našem življenjskem polju. Celo uro bi lahko naštevala, kaj in komu je Tanjči pomagala, storila dobro, v kolikšnih nevladnih organizacijah je delovala. Ampak poleg vseh porabnikov njene plemenitosti, poleg njene zelo stvarne pomoči drugim in energije, vložene v skupine in skupnosti, je imela, ima in bo imela Tanjči širši duhovni, vrednotni, človečnostni domet. Ljudje, kakršna je Tanjči, sporočajo, da obstaja dobro na tem svetu, širijo dobro med ljudmi, jih vzpodbujajo k odgovornosti do soljudi, poštenju, prizadevanju za obče dobro. Kot je zapisala ena njenih prijateljic: »Zanesli smo se nanjo, pomagala nam je, bila nam je vzornik.« Ja, pomagala nam je ohranjati vero v človeka, sporočala, da je možno in vredno poskušati spreminjati svet okrog sebe.
Veste, kar nerodno mi je, ko tako govorniško vzneseno in dramatično govorim o Tatjaninih vrlinah, pogumu, plemenitosti. Nekako se mi zdi, da ne sodi k Tatjani in da ne bi bila vesela, če bi me slišala. Rekla bi: »Ja, Anica …« ali pa bi se morda celo razjezila.
Tanjči ni bila ugledna znanstvenica ali kulturna delavka, ni bila pomembna političarka, ni bila direktorica uspešnega podjetja. Za mene je bila več – velik človek v polju naših življenj in odnosov. Morali bi ji postaviti spomenik – spomenik poštenju, pogumu, nesebičnosti, dobroti, človečnosti.
Draga Tanjči – moje globoko spoštovanje in velika hvala za to, kar si nam dala, in za to, da je zaradi tebe naš svet boljši, da je v njem več zaupanja in upanja.”
– Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
