“V zadnjih letih je prostovoljstvo tako v Sloveniji kot tudi v ostalih državah po svetu doprineslo k blaženju različnih kriznih situacij: epidemije koronavirusa, požarov, poplav, migracij in prispevalo k opozorilom glede ravnanja z naravnimi viri, skrbi za ohranjanje človekovih pravic in dostojanstva, miru in demokracije. Pred nami pa so številni izzivi: večanje stisk glede duševnega zdravja, še vedno prenizka vključenost vseh družbenih skupin/manjšin (kar je aktualno tudi za področje prostovoljstva), tudi vse večja neenakost in večanje socialnih stisk …
Prostovoljci_ke pa ne nastopajo samo v krizah, ko jih kot junake prikazujejo mediji in se nanje spomni tudi država. Na delu so vsak dan.
Brez njih bi bilo težko izpeljati velike kulturne in športne dogodke, ne bi bilo markiranih in prehodnih planinskih poti, družabnega življenja znotraj manjših krajev. Kdo bi gasil požare in se odpravljal na reševalne akcije v gore? Številni bi bili še veliko bolj osamljeni, veliko otrok bi imelo slabše ocene in bi težje napredovali v šolah. Ne bi bilo letovanj in počitniških aktivnosti zanje. Številni starejši bi sami ostajali zaprti v svoje dome, saj medgeneracijski centri, dnevni centri aktivnosti ne bi delovali. Koliko je že prostovoljcev_k, ki prevažajo starejše? Ne bi bilo rekreacijskih aktivnosti in skupin za samopomoč … Življenje nas vseh bi bilo veliko bolj prazno.
Prostovoljstvo pa ne doprinaša samo k družbi, v kateri je več povezanosti, solidarnosti in medsebojnega zaupanja, ampak tudi prostovoljcem_kam samim. Različne raziskave po svetu potrjujejo, da prostovoljstvo pomembno prispeva k boljšemu počutju in duševnemu zdravju tistih, ki pomoč nudijo, ne samo tistih, ki pomoč prejemajo. Veliko držav ta učinek prostovoljstva prepoznava in ga že vključuje v različne strategije: bodisi, da prostovoljstvo uporabljajo kot instrument blažjega prehoda v upokojitev in ohranjanja aktivnih posameznikov tudi v starejših letih, bodisi na področju brezposelnosti in socialne aktivacije, itd.
Ob vsem tem, pa je pomembno zavedanje da prostovoljstvo seveda ni zastonj. Za izvajanje prostovoljskih aktivnosti so potrebni različni viri – finančna sredstva za vračanje stroškov, ki so jih imeli prostovoljci_ke ob delu, opreme, ki se za varno izvajanje dela potrebuje, strokovne podpore, delo mentorjev, izobraževanj, prostora za izvajanje programov in nenazadnje razumevanja področja kakovostnega razvoja prostovoljstva, ki je v stiku z globalnimi potrebami, izzivi in cilji, s strani lokalnih in državnih oblasti. Pomembno je zavedanje, da so prostovoljski programi pomembni in prepoznani tudi izven kriz in da jih načrtujemo skupaj.
V začetku februarja smo v okviru Posveta prostovoljskih organizacij naredili pomemben korak k sprejetju nove, prve samostojne strategije za razvoj kakovostnega prostovoljstva. Pogledali smo, kaj na različnih področjih prostovoljstva že deluje, kje so izzivi in kaj bi potrebovali v prihodnosti za kakovostno razvito in vključujoče prostovoljstvo, ki se je sposobno hitro odzivati na družbene spremembe.
Pomembno je da v pripravo strategije vključimo vse deležnike: prostovoljce in prostovoljke, prostovoljske organizacije, javne zavode, lokalne oblasti, ministrstva in gospodarstvo ter da pogledamo tudi, kako se te vsebine razvijajo znotraj EU in širše po svetu. Želimo si, da bi strategija prispevala k višji kakovosti prostovoljskih programov, večji prepoznavnosti in promociji prostovoljstva v naši družbi.”
– Tjaša Arko, vodja programa Prostovoljstvo
