“Kakor v večjem delu Evrope je tudi pri nas delež starejšega prebivalstva vse večji. V času hitrega tehnološkega razvoja in še hitrejšega tempa življenja, ki od nas zahteva vse več in več, hitro in še hitreje, so starejši velikokrat odrinjeni na rob. Zavedamo se sicer, da je treba tudi zanje nekako poskrbeti, zato smo dobrih dvajset let govorili o sistemskem zakonu o dolgotrajni oskrbi, zgodilo pa se ni nič. Leta 2021 je bil zakon končno sprejet – a žal paternalističen, medicinski, brez sleherne socialne note, pa tudi tehnično in finančno neizvedljiv. Zdaj nastaja popravek, novela zakona, ki pomeni priložnost, da se vrzeli in pomanjkljivosti zapolnijo. Upajmo, da bo res tako.
Skrajni čas je, da z vso resnostjo spregovorimo tudi o drugih, manj formalnih in formaliziranih oblikah oskrbe, od minimalne pomoči in podpore pri samostojnem življenju, do pomoči tistim, ki so prav pri vsem odvisni od drugih. Taka oskrba lahko poteka povsod – na domu, v domovih starejših občanov, v večgeneracijskih centrih, v dnevnih centrih aktivnosti. Na eni strani gre za oskrbo v skupnosti, na nek način pa se skupnost tako seli v institucije in jih dela manj klinične, bolj domače.
Ključni akterji take skupnostne oskrbe so lahko – če jim to dovolimo in jih k temu spodbujamo – prostovoljci in prostovoljke. To so tisti, ki starejšim, ki živijo doma, pomagajo z nakupi, jim lajšajo osamljenost, se z njimi srečujejo v večgeneracijskih centrih, jim nudijo prevoze. Pa tudi tisti, ki jih obiskujejo v domovih starejših, na glas prebirajo časopise in knjige, rešujejo križanke, ali organizirajo delavnice, dogodke, koncerte … Ki delajo majhna, včasih skoraj neopazna dejanja, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Ki pomagajo ohranjati stik s skupnostjo, s svetom, z drugimi, tudi, kadar so fizično nedosegljivi. Ki to počno zato, ker želijo, ne zato, ker morajo.
Prostovoljci in prostovoljke ne morejo nadomestiti zdravstvene oskrbe in nege, in tudi ne institucionalne oskrbe. To tudi ni njihova vloga. V skupnosti, na domu in v večgeneracijskih centrih pa lahko ponudijo tisto nekaj malega, kar lahko odpira nove svetove in prinaša nove izkušnje tudi v starosti. V institucionalno varstvo prinašajo košček drugačnosti, stik z nekom novim, ki ni zadolžen za nego, terapijo, zdravila ali prehrano. Obenem odstirajo tančico stigme in strahu, ki še vedno prepogosto zaznamuje domove za starejše.
Prav skupnostna oskrba lahko poskrbi, da se kot družba ponovno zavemo, da starost ni nekaj, kar se zgodi drugim, ampak je usoda vseh nas. Če vidimo starejše kot odvečno breme, s katerim se ukvarjamo samo kadar je nujno potrebno, sami sebi tlakujemo pot v nič kaj svetlo prihodnost.”
– Katarina Rotar, koordinatorka projektov na programu Prostovoljstvo
