Na pogrebih vedno znova razmišljam, zakaj umrlim pogrebnih govorov ne povemo, ne preberemo vnaprej, predno umro, da bi slišali o dobrih rečeh, ki so jih storili, o lepih podobah, ki jih imamo o njih v svojih spominih.
Staneta Saksido sem spoznala, ko sem bila stara 18 let, to je pred 70-imi leti. To je bilo 8 let po koncu druge svetovne vojne in to je bil še vedno glede marsičesa povojni čas. Čas, v katerem so zmagovalci narekovali vrednote in družbeni red in pravila. Čas velikih besed, s katerimi smo poskušali omiliti bolečine izgub in preteklega trpljenja, čas vzklikanja parol in skandiranja.
V Staneta sem se zaljubila. Pa niti ne v erotičnem smislu. V nekem višjem transcendenčnem smislu. Ni uporabljal velikih besed, ni obsojal, ni vzklikal, ni skandiral. Svet je opisoval in poskušal razumeti, predstavljal svoje poglede s skromnostjo, kot možno pravilne. Včasih me je odsotnost moralnih sodb v njegovih razlagah že kar iritirala. Če sem izrekala moralne kvalifikacije dogajanj, me je popravil: to ni bilo grdo, podlo, nečloveško, to je le bilo, se dogajalo, zgodilo. Tudi pozneje me je vedno znova presenečala njegova strpnost ali emocionalna distanca, odsotnost zamere ali sovražnosti do tistih, ki so mislili in delovali na kateremkoli področju v drugi ali nasprotni smeri kot on. Včasih mu je obvladovanje čustvenih odzivov vendarle ušlo izpod nadzora, ampak to se je dogajalo le v odnosu do ljudi, ki so pogumno storili kaj dobrega.
Zaljubila sem se v njegovo pamet – v širino, odprtost, fleksibilnost, pripravljenost vključevanja novih dogajanj v presojo in spreminjanja sodb, nevsiljivost mnenj. Imel je pošteno, plemenito, žlahtno in veliko pamet, pamet, ki je vsebovala modrost. Kakšen užitek je bil poslušati Stanetova razmišljanja, opažanja in analize ter brati knjige, ki jih priporočil. Priporočala sem jih naprej drugim in še sedaj predstavljajo stebre mojih pogledov na svet – Berger in Luckman – socialna konstrukcija realitete, Kuhn, Fantje iz Frankfurtske šole, kot jih je Stane imenoval.
Kakih 20 let pozneje sem se zaposlila na Inštitutu za sociologijo in filozofijo (ISF). Tedaj sem prepoznala Stanetovo pokončnost v odnosu do oblasti. Upal si je izreči marsikaj, česar si drugi niso upali. Hvaležna sem, da je podprl projekt, na katerem sem delala – to je razvijanje nepoklicnega prostovoljnega dela za pomoč otrokom v duševnih stiskah. Naslov zveni nedolžno, vendar zgodba ni bila tako nedolžna. V 70-letih smo še spoštovali institucije, bile so sakrosanktne. Kritični pogledi na delovanje institucij so bili nezaželeni. In še bolj nezaželeno je bilo aktiviranje državljanov, da bi prevzeli nekatere funkcije, za katere so bile opolnomočene zgolj strokovne institucije. Kar zadeva označevalec »prostovoljno« – prostovoljno delo je bilo imanentno socializmu. S prostovoljnim delom (z golimi rokami in lopatami, kot smo govorili), je bila obnovljena domovina. Hodili smo na udarniško delo in v delovne brigade – večinoma zares prostovoljno, za obče dobro, nekateri tudi pod pritiski.
Prostovoljno delo v akcijsko-raziskovalnem projektu, ki je potekal na ISF, pa ni bilo od oblasti določeno delo v korist skupnosti. Izražalo je pobude državljanov, tudi mladih upornikov – študentov za spremembe delovanja institucij in kritike nedotakljivosti delovanja institucij. V našem primeru je šlo za institucije psihiatrije, druge institucije, povezane z duševnim zdravjem otrok in mladih, šolske institucije. Platforme in delovanja so bila povezana z gibanji v zahodnem svetu – antipsihiatrijo, kritiko institucij in opozarjanjem na družbene in institucionalne kodeterminante duševnih motenj ogromnega števila ljudi, vsebovale so tudi semena dogajanj 68-ega leta. Kvaliteta naloge je bila širok odmev v javnosti in razmah organiziranega prostovoljnega dela kot paralelne ali komplementarne dejavnosti delovanju formalnih institucij, kar je nujno vsebovalo tudi kritične poglede na delovanje institucij. Brez Staneta Sakside, brez njegove podpore, bi se gibanje razvoja organiziranega prostovoljnega dela kot izraza civilne družbe pojavilo pozneje in bi bilo manj socialno aktivistično. Projekt, o katerem govorim, je bil seveda le majhen delček v celoti vzpodbujanja socialnih inovacij, h katerim je Stane prispeval s svojim razmišljanjem in delovanjem,.
O tem projektu govorim, ker sem bila 4 leta neposredno udeležena v njegovem koncipiranju in izvajanju. Govorim pa tudi, ker nas Stane zapušča v obdobju poli-krize, v katerem izpostavljamo disfunkcionalnost institucij na različnih ravneh – mednarodnih, državnih, lokalnih in se obračamo k civilni družbi kot možnemu viru pozitivnih sprememb.
Stane Saksida ni bil univerzitetni profesor, ni napisal množice znanstvenih del, pa vendar sta njegov um in delovanje znatno prispevala k zakladnici človeškega in socialnega kapitala sedanjega časa. Pravijo, da človek živi, dokler se ga ljudje spominjajo. Meni se ne zdi tako. Boljša mi je prispodoba Thomasa Manna, ki pravi, da je človeška zgodovina jama, vodnjak dogajanj, v kateri se skladiščijo dejanja, izkušnje, misli, ki niso izgubljene za druge in jih drugi koristijo.
Stane, kar nekaj nas je, ki se jih je tvoja misel dotaknila, pustila sled v labirintih našega mišljenja in delovanja. Hvala ti in želim ti, da bi se imel tam – kjerkoli že si, s kom pogovarjati, razpravljati. In da bi do konca ponovno prebral Vojno in mir – to je menda zadnja knjiga, ki si jo bral.
Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije
