“Krepko čez leto je že, odkar je zdaj že odstopljeni minister za zdravje obljubil velike reforme, rešiteljice slovenskega (javnega) zdravstvenega sistema. In skoraj leto, odkar je luč sveta ugledala prva časovnica reševanja zdravstvene krize. Kdo bi si takrat mislil, da je le prva izmed mnogih, skoraj vseh enako nerealnih, skoraj vseh enako brez stika z dejanskimi potrebami prebivalstva.
Po zbiranju podatkov o delu zdravnikov, čakajočih pacientih, številu zdravstvenih delavcev in vsem mogočem, ki bo rešilo skoraj vse, po zakonu o digitalizaciji, ki bo rešil še tisto, kar je ostalo, poskusih razgradnje, pardon, reforme domnevno potratne in okorne javne zdravstvene blagajne, danes, eno ministrico pozneje, stopicamo na istem mestu, le malce globlje smo se pogreznili v tem času. Dopolnilno zavarovanje je šlo v zgodovino – a prispevek, ki ga je nadomestil, do plačnikov nikakor ni pravičen, napovedana prevetritev košarice pravic pa daje slutiti, da bodo nekatere pravice iz obveznega zavarovanja kratko malo izključene. Kot samoplačniške bodo seveda dostopne zgolj tistim z globljimi žepi.
Število oseb brez izbranega osebnega zdravnika vztrajno raste. A zdaj lahko slišimo, da so med njimi predvsem ljudje, ki si zdravnika nočejo izbrati, da je približno tretjina »neopredeljenih« tujcev na začasnem delu v Sloveniji … Tudi čakalne dobe se vztrajno daljšajo. A tudi te je treba zgolj »prevetriti«, ponovno prešteti čakajoče, pa bomo videli, ali je res tako hudo, kakor se zdi.
Tisto, česar se očitno vse premalo oziroma vse manj zavedamo, je, da vsaka od teh številk označuje človeka. Smo tuji ali slovenski državljani in državljanke, bolj ali manj zdravi, poškodovani, mladi, stari in zelo mladi, revni in premožni, v takšnih in drugačnih stiskah … Prav vsi imamo po neki elementarni človečnosti, za zdaj pa tudi še po zakonu, pravico do zdravljenja in zdravniške pomoči, kadar to potrebujemo.
In prav zato je tako pomembno, da zdravstveni sistem (p)ostane (spet) javen! Ker je le tako mogoče zagotoviti, da zdravljenja, pregledi, posegi, ne postanejo tržne storitve, ki so na voljo najboljšemu ponudniku, pač pa ostanejo to, kar morajo biti – temeljni element socialne države, oskrba, ki so je deležni tisti, ki jo potrebujejo, ko jo potrebujejo. Ne glede na to, koliko zaslužijo, kateri jezik govorijo, kako in kje živijo in s kom hodijo na kavo.
Slovenski javni zdravstveni sistem je po desetletjih prevlade partikularnih interesov že dovolj prepišen. Dodatne prevetritve ga lahko le še odpihnejo. Čas je, da skupaj zakrpamo luknje in rešimo javno zdravstvo!”
– Katarina Rotar, koordinatorka projektov na programu Prostovoljstvo
