“Imam privilegij, velik privilegij. Na Slovenski filantropiji med drugimi zadolžitvami vodim različna izobraževanja za prostovoljce_ke. To pomeni, da sem na mesečni ravni v stiku z vsaj 30 ljudmi, ki jim je mar za druge in za svet okoli sebe. Z ljudmi, ki se aktivirajo. Z ljudmi, ki ne čakajo, kdaj bo država poskrbela za to in ono – ampak kakšne stvari postorijo sami, ali preko zagovorniških akcij pritisnejo na odločevalce. In kljub različnim groznim novicam, s katerimi smo bombardirani vsakodnevno, ostajam pozitivna, ker me s tem navdajajo ljudje – prostovoljci in prostovoljke.
Večina njihovih zgodb je skrita in le za redke dobre prostovoljske zgodbe se najde prostor v medijih. Morda v času naravnih nesreč in večjih prostovoljskih dogodkih. Veliko ljudi v Sloveniji sploh ne ve kdo so prostovoljci_ke, kaj počnejo in zakaj bi delali nekaj, za kar niso plačani. Prostovoljcem_kam pa tega ni potrebno razlagati, ker jim je samoumevno.
Kje in kdaj se začne prostovoljstvo? Je empatija prirojena ali pridobljena znotraj spodbud v družini in skupnosti? Najlepše pri tem poslanstvu pa je nazadnje to, da prinaša samim prostovoljcem_kam celo več kot tistim, ki jim pomagajo. Pa tukaj ne želim zanemariti učinkov, ki jih ima prostovoljsko delo na prejemnike_ce pomoči. Veliko otrok, kjer ni dovolj znanja znotraj družine in sredstev, da bi si lahko privoščili inštrukcije, opravi šolo z boljšimi ocenami ravno s pomočjo prostovoljcev_k. Posledično pridobijo višjo izobrazbo in imajo možnost za boljša delovna mesta. Kaj pomeni prostovoljska pomoč starejši gospe, ki si sama zaradi zdravstvenih težav ne upa iz hiše? Gasilci in gorska reševalna služba rešujejo življenja …
Ob vseh teh dejstvih se sprašujem, zakaj prostovoljstvo še vedno ni dovolj dobro podprto s strani države. Za kakovostno prostovoljstvo je potreben dober mentor, izobraževanja, prostori za izvajanje dela. Ker prostovoljstvo temelji na dobri volji, in ker prostovoljci_ke ne trpijo, morda tudi država gleda na prostovoljstvo na način, kot sta nanj gledala moja starša. V študijskih časih sta me sicer podpirala pri mojih prostovoljskih aktivnostih, po drugi strani pa sta me spraševala, kdaj si bom našla »resno delo«. Saj veste, če pri delu vsaj malo ne trpiš, potem je to igračkanje.
Vesela sem, ker je pred nami 5. december, mednarodni dan prostovoljstva, in želim si, da bi bilo prostovoljstvo bolj videno in prepoznano. Pa ne zato, ker je to vsebina, ki mi je zelo pri srcu, ampak zato, ker so učinki prostovoljstva tako pomembni. Ne smemo jih zanemarjati in moramo narediti vse, da bodo ljudje, ki se želijo aktivirati, imeli to možnost, ter da bodo imeli s prostovoljstvom tudi dobre izkušnje. Vsem prostovoljkam in prostovoljcem čestitam ob mednarodnem dnevu in se zahvaljujem za pomembno delo, ki ga opravljate!”
– Tjaša Arko, vodja programa Prostovoljstvo
