“Digitalne tehnologije so v zadnjih desetletjih postale tako samoumevne, da si brez njih težko predstavljamo svoj vsakdan. Verjetno je ravno zato vedno več govora o nevarnostih in grožnjah, ki nam jih predstavlja vseprisotnost digitalnega. Razvoj pogosto prehiteva naše zmožnosti prilagajanja in oblikovanja ustrezne regulative, to pa ustvarja priložnosti za neetično in nesolidarno uporabo. Digitalizacija družbe pogosto vodi v poglabljanje socialnih razlik, neenakosti pri dostopu do vsega digitalnega pa ustvarijo socialno-ekonomsko vrzel, imenovano digitalni razkorak.
To bi nas moralo precej skrbeti. Iz izkušenj vemo, da je šolar_ka, ki si prenosnega računalnika ne more privoščiti, v slabšem izhodiščnem položaju kot vrstniki_ce, saj so danes elektronske naprave nujen izobraževalni pripomoček. Podobno je z digitalnimi znanji in veščinami, le da je tu ranljivejša starejša generacija, ki ni odraščala v dobi interneta in pametnih telefonov. Zaradi digitalizacije postopkov na upravnih enotah, bankah in pri zdravniku, postanejo mnogi starejši prej odvisni od pomoči drugih, saj že pri urejanju osnovnih obveznosti potrebujejo pomoč digitalno spretnejših.
Vseobsegajoča digitalizacija nam včasih pokaže tudi prijaznejši obraz. Migrantom_kam našega viškega dnevnega centra prenosni telefon z internetno povezavo predstavlja edino komunikacijsko nit z družino na drugem koncu sveta. Naš računalniški sistem vsako leto ljudem v stiski pomaga razdeliti na stotine ton hrane, ki bi jih trgovine sicer zavrgle. Svetovni splet pa nas povezuje s številnimi prostovoljskimi organizacijami, s katerimi izmenjujemo znanja in tisočerimi prostovoljci_kami, ki dnevno opravljajo izjemna dela.
Sodobne tehnologije so ključne tudi pri hitrem odzivanju na različne nesreče. Omogočajo ažurno obveščanje množic, da se hitreje umaknejo na varno. Z njihovo pomočjo prostovoljce obvestimo, kdaj je čas, da zavihajo rokave in priskočijo na pomoč. Navsezadnje nam tudi na Filantropiji brez uporabe digitalnih orodij v času poplav ne bi uspelo opraviti več kot 10.000 ur prostovoljskega dela in s tem odstraniti ničkoliko ton mulja. Tehnologija je ključen povezovalni element, ki nam omogoča, da skupaj pomagamo bolje. Digitalne tehnologije same po sebi torej ne vodijo zgolj v večanje socialnih neenakosti, saj so dobre prakse lahko tudi močno orodje za lajšanje različnih stisk.
Eden glavnih izzivov dela v nevladnih organizacijah je pomanjkanje stabilnega financiranja. Težko je pridobiti sredstva, ki bi nam omogočila dostop do vedno dražjih tehnoloških orodij. Digitalne omejitve so nas zato spodbudile, da smo razvili svoje orodje – aplikacijo za vodenje evidenc prostovoljcev EVI. Aplikacija tako nas kot tudi prostovoljce in prostovoljke razbremenjuje birokratskega dela, ki neizogibno spremlja prostovoljsko dejavnost. Ker se zavedamo, da se z izzivi dostopa do tehnoloških orodij soočajo tudi druge organizacije, lahko tudi one EVI uporabljajo povsem brezplačno.
Krpanje različnih družbenih vrzeli je osnovno poslanstvo nevladnih organizacij. Omogočiti drugim dostop do orodij in veščin, ki širijo solidarnost, je torej sestavni del našega poslanstva. Od vseh nas je odvisno ali bomo digitalne tehnologije uporabili na način, ki bo širil dobro in kljuboval slabemu ali obratno. Vse prevečkrat namreč pozabimo, da ne ustvarja umetnine čopič, temveč tisti, ki ga v roki vihti.”
– Maja Skutnik, koordinatorka projektov
