“Kaj bi mi v resnici brez medijev? Bi se vsak dan zbujali v mrzlem potu, ker smo brez kakršnihkoli informacij o zunanjem svetu? Bi živeli svobodno kot ptički na veji, brez skrbi in anksioznosti o tem, da bo človeštvo ravnokar storilo svoj grešni konec? Verjetno nič od tega, ker si take resničnosti ne znamo predstavljati, kaj šele živeti v njej. Žal so mediji nujen element današnjega podivjanega, antiutopičnega, s krizami in vojnami prepredenega sveta. In ker smo tudi mi – v tem zapisu Slovenska filantropija, ali pa poljubni nevladniki – element tega sveta; moramo nekako soobstajati.
Ta soobstoj ni bil vedno tak, kot je danes. Tudi mediji niso bili vedno taki. Kot nekdo, ki je (do)študiral novinarstvo, že vsaj 15 let poslušam o medijski krizi. O zatonu tiska. O tem, da za novinarje ni več služb. O zaskrbljujočih lastništvih večjih medijskih hiš, tako doma kot po svetu. O podrejanju kapitalu in politiki, o nadzoru in cenzuri, o ločevanju na leve in desne medije. O tem, da za preiskovalno novinarstvo ni več niti časa niti sredstev. Zadnjih nekaj let pa seveda o lažnih novicah in manipulacijah, ki so nova realnost za mnoge medije, ki jih v ozadju financirajo ljudje s finančno/politično močjo in jasno politično/ideološko agendo. To je odlična podlaga za našo novo realnost, v kateri nekateri mediji vso svojo energijo namenijo v napadanje ‘druge strani’. Koliko je pri tem ostalo od (sicer nikoli zares dosegljivega) ideala objektivnosti, služenja javnosti s podajanjem relevantnih informacij in, konec koncev, profesionalnosti, lahko presodi vsak sam.
V paleti slikanja alternativnih realnosti je poleg napadanja ‘druge strani’ še iskanje in uničevanje grešnih kozlov, ki niso nujno politično obarvani. Eni izmed pripravnejših kozlov smo tudi mi, nevladniki. Zakaj? Ker nikoli nimamo dovolj časa, sredstev, predvsem pa (človeških) kapacitet, da bi se borili proti našim klavcem.
Preden nadaljujem, naj še nekaj razčistim še dve stvari – kot prvo ne trdim, da je naš sektor popoln in moralno neoporečen, nikakor. Kakor na vsakem področju se tudi tu najdejo egoizem, korupcija, kazniva ravnanja in tako naprej. Trdim pa, da se glede na splošen ugled poklica (zaposlen v nevladnem sektorju), obseg dela in ubornost plačila za takšen obseg, korupcije tukaj najde veliko manj kot v sektorjih, kjer se obračajo milijoni in milijarde. V veliki večini se v nevladnih organizacijah zaposlujejo ljudje, ki jih skrbi za dobrobit določene ranljive družbene skupine (ali človekove pravice, živali, rastline, okolja) in bi jim radi dali močnejši glas v družbi oz. jim izboljšali obstoj. Zato me navdaja še toliko večji bes, da takšni ljudje/organizacije postanemo ti grešni kozli. Kot drugo, seveda imamo še veliko dobrih, profesionalnih in zagnanih novinarjev, ki pišejo odlične in relevantne zgodbe. Tema tega razmisleka je druga plat medijev in novinarstva, ki kali vodo.
Ko se namreč planeti poravnajo tako, da neko ministrstvo razveljavi en, za nevladnike izredno pomemben razpis, na drugem razpisu pa drugim nevladnikom razdeli ‘visoke’ zneske, postanemo godni za zakol. Tudi mene bi kot državljanko, ki o nevladnem sektorju ne ve veliko, razjezil prispevek o tem, kako nevladnim organizacijam iz belega neba v naročje pade pol milijončka ali milijonček. A kaj, ko so ta škandalozna dejstva vedno podana brez konteksta.
Da, na razpisu Ministrstva za javno upravo za sofinanciranje razvoja podpornega okolja za NVO 2023-2027 smo dobili projekt, ki je vreden 660.000 €. Ampak – to so sredstva za štiri leta, s katerimi bomo na projektu Slovenska mreža prostovoljskih organizacij izvedli mnogo izobraževanj, naše največje prostovoljske dogodke (Dan za spremembe, Nacionalni teden prostovoljstva, Kongres/Forum prostovoljstva), regijske obiske, svetovanja drugim organizacijam, vzdrževali portal prostovoljstvo.org, itd. Vse našteto povezuje prostovoljski sektor, da se med drugim lahko hitro povežemo in odzovemo na različne krizne dogodke, npr. lanske poplave, v katerih smo tudi prostovoljske organizacije odigrale pomembno vlogo. Brez močnih povezav z organizacijami v sklopu prej omenjene mreže se tudi na poplave ne bi zmogli odzvati tako učinkovito.
Sploh pa je to samo ena izmed večjih kapelj v zelo razburkanem morju našega financiranja. Izvajamo namreč med 30 in 40 projektov naenkrat, večinoma so financirani iz javnih sredstev – od vsaj 4 ministrstev in skoraj 20 občin. To nikakor niso sredstva, ki so nam podarjena kar tako, ampak nam omogočajo, da z njimi lajšamo različne stiske številnih ljudi. Predvsem takrat, ko državni mehanizmi zanje ne zmorejo ustrezno poskrbeti.
Zakaj je ravno zgodba o tem, koliko sredstev smo dobili na enem razpisu, obarvana s sumom v to, da s temi sredstvi sploh kaj naredimo? Zakaj nikoli ni postala zgodba dejstvo, da že dve leti in pol čakamo na razpis, ki bi financiral naših pet medgeneracijskih centrov po Sloveniji? Da povsod, kjer lahko, zategujemo pas, da jih le ne bi zaprli in s tem odvzeli enega redkih prostorov v lokalnem okolju, kjer je vsak dobrodošel in se lahko udeležuje pestrega nabora brezplačnih aktivnosti? Ali pa to, da se odzovemo na številne krize, čeprav za terenski odziv doslej nismo prejeli niti centa javnega financiranja? Zato, ker je v ozadju agenda. Agenda najti čim več grešnih kozlov, ki jim uspešno prilepiš nalepko krvosesov na davkoplačevalski denar. Bajke o takšnih krvosesih se zelo dobro prodajajo, a so zgolj to – bajke.”
– Jasna Rajnar Petrović, predstavnica za stike z javnostmi
