“Pogosto slišimo, da ljudje na podeželju bolj pomagajo drug drugemu kot ljudje v mestih. Ker se (dobro) poznajo in si zaupajo, med dopustom sosedom brez zadržkov pustijo ključe, da jim nahranijo mačko, zalijejo rože in poberejo pošto iz nabiralnika. V Ljubljani to ni tako pogosto. Velikokrat Ljubljančani iz različnih razlogov svojih sosedov sploh ne poznamo. Tako tudi ne poznamo stisk drug drugega, zato si težko priskočimo na pomoč, četudi bi to želeli.
Prav zato je v mestih toliko bolj pomembna vloga prostovoljskih organizacij. Te skrbimo, da ljudje, ki potrebujejo pomoč, to tudi dobijo. Pomagamo osebam, ki so se znašle v stiski, a ne poznajo sosedov, nimajo prijateljev ali družine v bližini in so nekako padle skozi sito sistema socialnih storitev. Takrat se vključimo prostovoljske organizacije in na pomoč povabimo superjunakinje in superjunake – naše prostovoljke in prostovoljce. Ti na Slovenski filantropiji pomagajo na različne načine.
Prostovoljka Bojana, od rojstva živi v Ljubljani, že več kot dve leti redno enkrat tedensko na domu obiskuje starejšega gospoda. Ker gospod ne govori slovensko, se počuti osamljen in socialno izoliran. Bojana ga spremlja na sprehode in občasno tudi k zdravniku. Veseli jo, da prijetno kramljanje v španščini in srbohrvaščini obema daje smisel življenja.
Rashid je prostovoljec iz Iraka, ki v Ljubljani živi pet let. Vsako sredo dve uri ureja pričeske brezdomnim na društvu Kralji ulice. Pravi, da se prijetno počuti, ko naredi kaj
dobrega za druge, še posebej za tiste, ki si striženja ne morejo privoščiti.
Nairra je prostovoljka, Ljubljančanka od rojstva. Že od leta 2000 pri različnih organizacijah pomaga deliti presežke hrane iz trgovin in restavracij socialno ogroženim posameznikom in družinam. To dela, da ljudem lajša stiske, saj ve, kako je, ko nimaš.
Tatiana je prostovoljka, po rodu Rusinja, ki se je pred 20 leti iz Kazahstana preselila v Ljubljano. Že od začetka vojne v Ukrajini dvakrat tedensko skupino beguncev iz Ukrajine poučuje slovenščino. Zaveda se, da je znanje jezika pogoj za uspešno integracijo, urice slovenščine pa vidi kot svoj prispevek k pomoči Ukrajini.
Prostovoljcu Branetu, po rodu iz Črne gore, je Ljubljana dom že od leta 1965. Ker je informatik in obvlada matematiko, že deseto leto ponuja učno pomoč na teh področjih. K prostovoljstvu ga je nagovoril govor predsednice Slovenske filantropije, ki je v intervjuju poudarila, da se da pomagati tudi drugače kot samo z denarjem, na primer z inštrukcijami.
Prostovoljke, prostovoljci in prostovoljske organizacije verjamemo, da je najboljši občutek tisti, ko naredimo nekaj dobrega za druge. Delujemo kot nekakšen posrednik dobrih del: skrbimo, da osebe v stiski najdejo nekoga, ki jim priskoči na pomoč, hkrati pa osebam, ki bi želele pomoč ponuditi, pomagamo najti primerno delo. V Ljubljani
deluje veliko takšnih organizacij, vse so izjemno vesele ljudi, ki so pripravljeni nameniti svoj čas drugim. Zato vas vse lepo vabimo, da se pridružite našim superjunakinjam in
superjunakom. Pomoč lahko ponudite svojim sosedom in jih tako bolje spoznate, ali pa obiščete posredovalnico prostovoljskih del na spletni strani prostovoljstvo.org. V vsakem primeru s prostovoljenjem lahko pristavite svoj košček v mozaik solidarnosti Ljubljančank in Ljubljančanov.”
– Tina Velišček, vodja Dnevnega centra za migrante in terenskega odziva
*Poobjavljeno od objave v Glasilu Ljubljana, marca 2024
