Nives, prostovoljka Slovenske filantropije

Nives je osemnajstletna gimnazijka, ki je že 3. leto prostovoljka Slovenske filantropije. Ukvarja se s športom, zanima jo umetnost – pisanje, filmi, gledališče -, rada tudi potuje. Z njo smo se pogovarjali poleti, na mednarodni mladinski izmenjavi v organizaciji Slovenske filantropije, ki je letos nosila naslov ‘Odkrij SE(be)’.

Mednarodne mladinske izmenjave si se letos udeležila že tretjič, tokrat z dodatno vlogo mladega vodje. Kako si se za izmenjavo odločila in kakšna izkušnja je bila to zate?

Slišala sem, da so med udeleženci tako prostovoljci kot tudi mladoletni begunci in prosilci za azil, kar se mi je zdela dobra priložnost za spoznavanje novih ljudi, nisem bila pa popolnoma prepričana o tem, kaj naj pričakujem. Na koncu se je izkazalo, da je bila to zame neprecenljiva izkušnja. Zdi se mi, da sem šla skozi veliko osebnostno spremembo, od takrat imam drugačen pogled na svet in stvari vidim širše. Prvič sem spoznala begunce mojih let in me je zelo pretreslo, da so ljudje, ki so še mlajši od mene, doživeli stvari, ki so meni znane samo iz filmov ali knjig, kjer se ti zdi vse zelo oddaljeno. Ko pa jih spoznaš in se z njimi pogovarjaš, ugotoviš, da se takšne stvari resnično dogajajo in niso redke. Še vsako leto do sedaj je bila izkušnja posebna, saj udeleženci niso vsi isti – eni pridejo večkrat, drugi so novi. Čeprav sem letos kolebala ali naj grem ali ne, ker sem si mislila, da sem že vse doživela, kar se da doživeti na taki zadevi, mi ni žal, da sem prišla. Z enimi se kakšno leto ne družiš toliko, naslednje leto pa zelo povežeš, pa vedno so novi ljudje. Ljudje imamo toliko različnih strani in plasti, da ne moreš človeka zares spoznati v desetih dneh, pa tudi spreminjamo se.

Kakšno bi bilo tvoje življenje, če teh izmenjav ne bi izkusila?

Moje življenje bi bilo brez te izmenjave kar dolgočasno in prazno. Verjetno se tega ne bi zavedala, a bi z vsem doživetim to izkušnjo zelo pogrešala, če bi mi jo kdo vzel. Spoprijateljila sem se z nekaj ljudmi iz Londona, in me je kar zagrabila želja po potovanju tja – so me pripravljeni tudi gostiti, kar je super. Všeč mi je bilo, da smo se letos prvič zares družili med seboj iz slovenske skupine, da nismo bili razdrobljeni kot prejšnja leta. Kljub temu, da je namen izmenjave seveda izmenjava med kulturami, se je vseeno fino zbližati in pogovarjati tudi s tistimi iz tvoje skupine. Zanimivo, ne, da na novo spoznaš Slovence. Nasploh je bilo med vsemi nami veliko iskrene prijaznosti in zelo malo dram in konfliktov.

Kakšno popotnico boš domov odnesla iz letošnje izmenjave?

Domov bom definitivno odnesla več motivacije za nadaljevanje projektov. Med letom po navadi padeš v neko rutino, kljub temu da so ti všeč stvari, ki jih počneš. Ta izmenjava me brcne ven iz rutine, hkrati pa mi da zagon in nove ideje. Tukaj lažje razmišljaš, ideje in vizije postanejo bolj jasne, mogoče tudi zato, ker si toliko časa v naravi, na svežem zraku. Izkristalizira se ti, kaj dejansko hočeš. Trenutno skušam pisati knjigo in preden sem prišla sem, sem bila v slepi ulici, nisem vedela kako nadaljevati – zdaj imam pa veliko svežih idej in se veselim, da bom to spravila na papir. Pred mano je zadnje leto gimnazije, ki se ga, iskreno, ne veselim; na izmenjavi sem pa prišla do spoznanja, da to ni najpomembnejša stvar na svetu. Seveda je šolo treba narediti, je pa še ogromno drugih stvari, ki so vredne truda. Se mi zdi boljše vlagati energijo v projekte in ideje, ki te veselijo, kot se podvreči stresu in obremenjevati s šolo.

S Slovensko filantropijo sodeluješ že nekaj let kot prostovoljka, migrantom pomagaš pri učenju jezika ali pri učenju. Kako si sploh prišla do tega dela in s kom delaš?

Zadnji dve leti pri učenju pomagam družini iz Konga oz. njihovim štirim osnovnošolcem; pred tem fantu iz Afganistana, zdaj pa bom pa verjetno punci iz Sirije. Vse skupaj se je začelo tako, da sem našla katalog prostovoljskih del za mlade in da je bila takrat je tema migracij zelo aktualna, ker je bil leta 2015, 2016 ‘begunski val’ in vsi so imeli neko izdelano mnenje o tem, vsi so bili blazno pametni. Jaz sem si želela pač nekomu pomagati, zraven sem bila pa še malce radovedna glede tega, kdo so ti ljudje, o katerih se toliko govori. Imela sem željo po humanitarnosti, pa tudi nekakšen občutek dolžnosti, da nekomu pomagaš.

Se ti zdi, da je ta občutek dolžnosti med tvojo generacijo razširjen ali ne?

Ne zdi se mi, da moja generacija ne bi imela takšnega občutka dolžnosti, je pa res, da so nekateri precej leni. Ali se jim resnično ne da, ali pa so preveč zaposleni s svojimi problemi. Poznam dosti angažiranih mladih ljudi, je pa tudi res, da se udeležujem mnogo dogodkov in delavnic, povezanih z aktivizmom, kjer na veliko takšnih mladih naletim. Če bi poznala samo ljudi iz šolskega okolja, bi imela veliko manj upanja v to, da bi še kdo drug hotel spremeniti svet na bolje. Definitivno so mladi, ki imajo občutek odgovornosti, dolžnosti do tega, da gradijo solidarno skupnost, ni jih pa veliko, ki bi za to tudi kaj naredili.

Že dve leti si vključena v šolsko gledališko skupino (Curriculum Vitae na Gimnaziji Šentvid), za katero si napisala tudi dramsko besedilo za predstavo z naslovom Projekt: DOM(ovina). Med drugim ste jo odigrali tudi na Slovenski filantropiji v okviru našega Festivala migrantskega filma in odziv je bil izjemen. Kako je do te predstave prišlo in kakšni so še bili odzivi?

Govori o tem, kako Slovenci vidimo in (ne)sprejemamo begunce in migrante, ki prihajajo, ali pa mi mislimo da prihajajo k nam. Material sem zbirala preko svojih prostovoljskih izkušenj, od beguncev, ki jih poznam in iz strokovnih člankov, ki sem jih prebrala med raziskovanjem. Predstava obravnava tudi arabsko pomlad in politične dogodke, ki so vplivali na tok migracij; ukvarja se tudi s tem, kdaj in zakaj je prišlo do migracij. Pri postavitvi sem sodelovala z mentorico gledališke skupine, profesorico filozofije, ki je zelo načelna in velika humanistka, vedno na strani človekovih pravic. Hvaležna sem ji za vso spodbudo, podporo in svobodo, ki mi jo je dala pri pisanju. Potem se nam je pridružil še Muhammad, ki sem ga spoznala na izmenjavi. Star je 16 let in je zelo navdihujoča oseba z zelo težko zgodbo za sabo. Poznam ga eno leto, skozi katero je vseskozi hodil v šolo, zraven še delal, hodil na treninge, skratka zelo je samostojen za svoja leta – mislim da Slovenci ne znamo biti tako samostojni pri tej starosti. V predstavi se pojavi in recitira svojo pesem, ker med drugim v prostem času tudi piše poezijo. Drugače pa v predstavi igra šest igralcev, ki so prinesli veliko sveže, pozitivne energije in na koncu besedilo upodobili tako, kot se spodobi. Kljub resni temi predstava ni zamorjena, in tudi odzivi so bili zelo pozitivni. Ko smo jo uprizorili na šoli res nisem vedela, kaj naj pričakujem, ker niso vsi gledalci zelo strpni do migrantov, a so jo na koncu tudi oni presenetljivo dobro sprejeli.

Kako vrstniki sprejemajo tvojo družbeno angažiranost, še posebej, kar se tiče migrantov?

V šolskem okolju me kar občudujejo, je moje delo kar pozitivno sprejeto. So sicer komentarji v smislu ‘Joj, da se ti da, kaj pa imaš od tega?’, ampak me večina ljudi podpira. Glede tega komu pomagam, je pa res odvisno. Moji prijatelji so zelo odprti, noben ni nastrojen proti migrantom. Mislim, da bi se tako ali tako težko družila s kom, ki ima tako ekstremne poglede. Nekateri drugi mišljenje, da prihajajoči migranti ogrožajo Evropo in da je zaradi njih več kriminala, prinesejo od doma. Res odvisno od človeka do človeka, težko bi kaj posplošila.

Kaj bi sporočila ali svetovala svojim vrstnikom?

Razumem, da vsi živimo svoja življenja, kakor si jih želimo. Eni se odločijo, da bodo svoj čas namenili učenju, drugi treningom, tretji bluzenju. Moje sporočilo je namenjeno predvsem tistim, ki svoj čas večinoma namenjajo bluzenju: najdite si cilje v življenju, sprašujte se, kaj hočete postati in kje se vidite v prihodnosti. Delajte na premisi ‘moj idol sem jaz, kakršen bom čez 10 let’. Razumem, da smo si različni in da nimajo vsi ambicij, vsi imamo različne poti v življenju. Mogoče je zato edina stvar, ki bi jo res svetovala mladim to, da naj se zavedajo, da niso sami na svetu. Upam, da nismo zadnja generacija, tako da se potrudimo čuvat naravo in soljudi, sobitja!

Slovenska filantropija mladinske tabore izvaja z namenom, da mladim ponudi izkušnjo medkulturnega sodelovanja,  jih senzibilizira za drugačnost ter spodbudi, da tudi sami postanejo akterji odprte in solidarne družbe.

Smiselnost projekta so prepoznali v Zavodu Movit, Nacionalni agenciji programa Erasmus+, Evropska komisija pa je projekt podprla s sredstvi, ki omogočajo kakovostno izvedbo programa in brezplačno udeležbo za mlade.

Menite, da izvajamo dobre projekte in bi radi postali naši podporniki? Podprite nas