Ko nekomu polepšaš dan
“A poznaš tisti občutek, ko nekomu polepšaš dan, čeprav se ti na prvi pogled zdi, da nisi naredil nič? Tisti občutek zadovoljstva, sreče in … pristnosti, ko nekomu podariš toplo besedo, nasmeh, ko z nekom deliš svoje znanje in ko si odtrgaš košček časa v svojem navidezno še tako natrpanem urniku, da ga nameniš človeku kateremu ne prisluhne nihče … ko z nekom preprosto širiš obzorja … tako, čisto nevsiljivo… ko se spletajo vezi, v svojem bistvu tako krhke, a tako dragocene…Zato sem prostovoljka. Ker ne glede na to, koliko dam, vedno končam z nečim več.” (prostovoljka Petra)
Dajanje in prejemanje
Stiske ljudi okoli mene so se me vedno močno dotaknile, želel sem dodati svoj drobec nujno potrebne pomoči ljudem, ki v življenju niso imeli toliko sreče kot drugi. Za Slovensko filantropijo sem izvedel na internetu, ko sem iskal različne možnosti za vključitev v prostovoljsko delo. Všeč mi je bila celostna podoba strani Filantropije in res bogata ponudba različnih oblik sodelovanja.
Prijavil sem se na začetno usposabljanje prostovoljcev in po dveh dnevih druženja na usposabljanju spoznal, da sem se odločil za pravo organizacijo in pravo obliko sodelovanja v prostovoljstvu. Moja prva prostovoljska izkušnja je bila nudenje učne pomoči dijaku srednje poklicne šole pri angleškem jeziku, pozneje pa sem se, tudi zaradi lastnih izkušenj, odločil za iskanje dela na področju pomoči starejšim osebam. Koordinatorka prostovoljskega servisa na Slovenski filantropiji me je povezala z gospo in tako sva se dogovorila za prvo srečanje na njenemu domu. Najina srečanja so sprva potekala v njenem stanovanju, kjer sva ob pitju čajev klepetala o vsem mogočem, pozneje, ko je gospa okrevala, pa sva pričela s sprehodi in izleti v bližnjo okolico.
Spoznanje, ki me je ob začetku ukvarjanja s prostovoljstvom najbolj presenetilo, je bilo, da dejansko poteka v obe smeri. Prostovoljec na papirju res nudi pomoč uporabniku, vendar se istočasno znajde tudi v vlogi prejemnika. (prostovoljec Tine)
Majhna dejanja, ki štejejo
“Velikokrat slišim odrasle reči: “Oh, kaj pa imajo otroci za ene skrbi, saj je edina njihova obveznost šola”. Pri tem se je potrebno zavedati, da enim izmed njih šola predstavlja stisko. Se otrok zlahka prebije skozi teste in spraševanja ali mu to predstavlja veliko oviro? Se mora učiti tudi med zimskimi počitnicami, ko se vsi ostali prijatelji kepajo zunaj? Mora julija, ko je že konec šole, sedeti doma za knjigami in popravljati negativne ocene, medtem ko se vsi sošolci zbirajo na bazenu in hodijo v kino? Če le enemu otroku omogočim brezskrbne počitnice (z učno pomočjo nekaj ur tedensko), se mi zdi to vredno. Vredno, da pogledam kakšen film manj oz. zapolnim kakšen dan, ko bi le poležavala na kavču, z nečim koristnim. Sama ponudim “tako malo”, medtem ko osnovnošolka prejme ogromno. Povprečno 3 ure tedensko si vzamem čas za učno pomoč deklici pri angleškem jeziku. Kaj to pomeni njej? Lažje razumevanje in hkrati lažje učenje, da se brez težav prebija skozi preverjanja znanja. Najpomembnejše pa je, da ji s skupnimi močmi omogočiva brezskrbne poletne počitnice. Da lahko takrat, tako kot vsi njeni prijatelji, uživa! Preden sem začela nuditi učno pomoč kot prostovoljka, sem čutila pri družini veliko stisko, predvsem zaradi slabšega uspeha v šoli. Deklica potrebuje redno učno pomoč, plačljive inštrukcije pa zaradi slabšega finančnega stanja nikakor niso prišle v poštev. Občutek imam, da je zaradi pomoči, ki jo nudim deklici, odleglo tudi staršem, ki so poleg vsakodnevnih skrbi, bili še dodatno obremenjeni s šolskim (ne)uspehom svojega otroka. Sama pa tega nikakor ne sprejemam kot obveznost, ampak kot izziv in srečna sem, da lahko na tako “enostaven” način pomagam celi družini. Celotno prostovoljsko izkušnjo ne vidim le v dajanju z moje strani. Učno pomoč nudim že skoraj eno leto in hvaležna sem, da sem spoznala tako čudovite ljudi, kot je ta družina. Kot vsi, imajo tudi sami kar nekaj težav, vendar če jih opišem na kratko, so to srčni in veseli ljudje. In biti obdan s srčnimi ljudmi je neprecenljivo. Vsakič, ko pridem, so vsi nasmejani, hkrati malo potarnajo, kako je težko, a ne začutim, da bi jim kakršnakoli stiska kratila veselje do življenja. Ob takih ljudeh tudi sama bolj cenim življenje in si mislim, če zmorejo oni, zmorem tudi jaz.” (prostovoljka Maša)
Želja po spremembi, ki vabi
»Za Slovensko Filantropijo sem izvedela od soseda, ki je bil kot uporabnik vključen v njihove programe. Z mano je delil svojo izkušnjo prostovoljstva, ki me je močno ganila in tako sem se odločila, da tudi sama ponudim svoj čas in znanje nekomu, ki bi mu lahko prišlo prav.
Na Slovenski filantropiji sem dobila svojo mentorico in šla na uvodno usposabljanje, ki je bilo zelo poučno in kot sem ugotovila kasneje, tudi potrebno. Začela sem se dobivati z osnovnošolko, ki je potrebovala učno pomoč. Najprej nisem vedela, kako naj bi vse skupaj potekalo in s kakšnim tempom, ampak ko sem spoznala njo in njeno družino je vse nekako steklo. Skrbi so bile odveč. Kadar sem prišla k njej sva sprva malo predebatirali, kako je bilo v šoli in kaj se je novega zgodilo od najinega zadnjega srečanja, nato pa začeli predelovati snov, ki ji je delala težave. Druženje sva običajno zaključili s klepetom.
Učno pomoč sem ji nudila celo šolsko leto, luštno sva se imeli in vedno sem se veselila najinih srečanj. Nisem samo jaz učila nje, tudi ona je meni veliko dala. Pogosto slišim prostovoljce govoriti o tem, koliko jih je izkušnja prostovoljstva naučila in koliko jim je dala. Šele sedaj, ko imam sama izkušnjo prostovoljstva, zares razumem, o čem govorijo. Moja izkušnja s prostovoljstvom je v celoti izredno pozitivna. Vsi ljudje, ki sem jih do sedaj spoznala skozi mojo izkušnjo prostovoljstva so polni energije, dobre volje in odločeni, da nekaj spremenijo na bolje. In ta energija človeka potegne.« (prostovoljka Laura)
Najini skupni trenutki dajejo smisel njegovemu in mojemu življenju.
»Moje srečanje s prostovoljstvom sega daleč nazaj, saj sem že kot najstnica veliko prostega časa namenila varovanju sosedovih otrok. Večinoma so bili to še dojenčki in skrb za njih me je resnično osrečevala. Se pa še danes čudim, da so mi kot 12-letnici zaupali tako odgovorno delo. Očitno sem bila zaupanja vredna deklica, ki se je tudi resno zavedala svoje odgovornosti. Z mojim odraščanjem sem to vlogo sčasoma izgubila. V mojih zrelih letih jo je nadoknadila skrb za starostnike. Največ izkušenj sem dobila z rednim obiskovanjem svoje, žal že pokojne, tašče, ki je zadnjih 11 let svojega življenja preživela v domu starejših. Njej se je malo pred njeno smrtjo pridružila tudi moja mama. In tako sta mi dve, meni najbližji osebi, odkrili moj »notranji potencial«, neko naravno potrebo po služenju starejšim. Zato odločitev, da se, po smrti svojega partnerja, kot prostovoljka prijavim za »družabnico« Armandu, sploh ni bila težka.
Armando me je že takoj ob prvem srečanju navdušil s svojim zdravim pogledom na svet, s prijetnim humorjem, optimizmom in preprostostjo. Skupaj preživete ure me bogatijo in osrečujejo. Za njim je zanimiva življenjska zgodba, polna dogodkov, ki se jih še vedno rad spominja. Počutim se počaščeno, da z menoj deli del sebe. Njegovo kramljanje v španščini mi prijetno odzvanja v ušesih še dolgo po tem, ko odidem od njega. V času najinega druženja sem tudi sama malce napredovala pri razumevanju tega melodičnega jezika. To me res veseli, še bolj pa njega, ker sicer težko najde sogovornika s katerim lahko govori v njegovem maternem jeziku oz priučeni srbščini.
Najini skupni trenutki dajejo smisel njegovemu in mojemu življenju. Naj le tako ostane čim dlje … « (prostovoljka Bojana)
