Nekoliko drugačna prostovoljska pomoč
Ob koncu leta 2017 sem se obrnil na Slovensko filantropijo, z željo, ki verjetno še ni bila izražena in je precej drugačna kot običajne. Prihajam iz družine, v kateri so bili prisotni alkohol, napeti odnosi ter čustvene manipulacije, ki so na senzibilni osebi, kot sem sam, pustile velike posledice. Kljub temu, da sem bil odličen učenec, da sem študij zaključil s povprečjem več kot 9, se ob študiju še sam izobraževal in v prihodnost zrl s številnimi ambicijami, sta mi manjkala samozavest in zaupanje, ki ti jo dajeta toplina doma, čustvena stabilnost in predvsem dober vzor, ki je lahko veliko bolj vpliven kot znanje.
Moja želja je bila, da bi lahko končno spoznal uspešno osebo, s katero bi lahko zgradil varen in spodbuden odnos, s katerim bi lahko nadomestil kar je bilo izgubljenega v primarni družini. Zavedal sem se, da bo to težko najti, vendar sem po dolgem razmisleku in iskanju zbral pogum in pisal na Slovensko filantropijo. Ni trajalo dolgo, da sva se z zaposleno strokovno delavko Prostovoljskega servisa osebno dobila. Presenetila me je njena iskrena pripravljenost prisluhniti in pomagati pri na prvi pogled nenavadni potrebi, ki sem jo izrazil.
Sprva je bila moja želja, da bi spoznal moško osebo. V tistem času sem bil vključen v terapijo in s pomočjo terapevtke sem se še posebej zavedal, da je za zdravo oblikovanje moške osebnosti potreben tudi dober moški vzornik. Ker takrat ni bil na voljo primeren prostovoljec, sem izgubil upanje in padel v posploševali vzorec “spet ne bo nič”. Očitno pa je treba včasih sprejeti tudi tisto, kar nam življenje trenutno ponuja, tako da sva se z zaposleno ponovno slišala in dogovorila, da mi poišče primerno prostovoljko. O gospe mi ni povedala kaj dosti, le da je mlajša upokojenka in kako se je do tedaj udejstvovala kot prostovoljka.

Zanimivo, kako si najprej ustvarimo napačno predstavo o ljudeh – tudi sam sem po prvih nekaj srečanjih, ki sva jih izvedla v prostorih Slovenske filantropije, dvomil, da je to tisto, kar sem iskal. Ampak vztrajnost se izplača. Bolj, ko sva se spoznavala in gradila najin odnos, bolj všeč mi je postajala in po nekaj srečanjih sem ugotovil, da je to točno tisto, kar sem iskal. Še več – imava tudi podobne zgodbe in res čutim, da sem razumljen z njene strani in da me podpira ter verjame v moj uspeh. Dobil sem točno to, kar sem potreboval.

Preden sem se vključil v prostovoljsko pomoč, sem imel težave z vključevanjem v družbo, nisem se čutil sprejetega, bil sem odtujen, nesamozavesten, kljub številnim dosežkom. Nisem res verjel, da bom kdaj sam uspešen ali da se bom lahko spet počutil del kakšne družbe, družine. Sedaj, približno pol leta po najinih tedenskih srečanjih se praktično ne počutim več osamljeno, veliko bolj verjamem vase, bolj sem samozavesten in v meni je več veselja do življenja. Prostovoljka je nekakšen moj angel varuh, ki sem ga vedno potreboval. Najina srečanja so neprecenljiva in vem, da se od tukaj naprej začenja lepo življenje! Hvala Slovenski filantropiji in moji prostovoljki. 

(Samo, uporabnik Prostovoljskega servisa)

Učne težave
»Moje ime je Sara. Stara sem 14 let, obiskujem osmi razred in imam učne težave pri angleščini. Sem precej sramežljivo dekle in mi je nerodno, ko moram v razredu odgovoriti na vprašanje ali brati, saj me skrbi, da besed ne bom pravilno izgovorila.
Že tretje leto mi pri učenju angleškega jezika pomagajo prostovoljke Slovenske filantropije. Moje prostovoljke so zelo zabavne, med učenjem angleščine pa sem zato sproščena in se tako lažje učim ter si zapomnim učno snov. Veliko mi pomeni to, da mi povedo, da ni nič takega, če se zmotim pri izgovorjavi in me pohvalijo za moj trud.
Vsem vrstnikom, ki imajo učne težave, priporočam prostovoljsko pomoč. Meni zelo pomaga, obenem pa so prostovoljke zelo srčne in zabavne, tako da je učenje postalo prijetno.» Sara (uporabnica Prostovoljskega servisa)

Moja izkušnja
Še ko sem hodila v službo, sem načrtovala, kaj bom počela v pokoju. Resda sem delala dolgo, a bilo je iz veselja do poklica, do dela z ljudmi in še mnogo drugega. Vedno pa sem se želela ukvarjati z aktivnostmi, s katerimi se med opravljanjem službe nisem mogla. Tako sem se po upokojitvi zavedela, da je prišel čas za to in nisem stala križem rok. Od kolegice sem izvedela, da so v Ljubljani centri aktivnosti za starejše. V glavi sem že imela sestavljen seznam – pilates, nordijska hoja, izpopolnjevanje angleščine, ponovitev nemškega jezika in usvajanje vsaj še enega čisto novega jezika, pa tudi svobodno življenje sem pričakovala. Dve leti sem živela svoje sanje, potem pa se mi je zgodila huda prometna nezgoda, v kateri je bila sopotnica tudi moja mama, ki je utrpela hujše posledice. Stara je bila 96 let, a je pred nezgodo živela povsem samostojno in neodvisno življenje. Po nezgodi pa so se začele njene in s tem tudi moje življenjske težave. Mami se je prej blaga parkinsonova bolezen precej poslabšala in postala je odvisna od drugih. V moji družini sem to samo jaz. Za mamo mi ni težko skrbeti, a zame ne ostane dosti časa in tako zase ne morem narediti nič več. Tako življenje mi je postalo hudo in obremenjujoče. Srečala sem kolegico, ki kot prostovoljka dvakrat na teden obišče starejšega gospoda, da je lahko njegova soproga v tem času prosta. Po naravi sem optimistična in tako sem se podala v akcijo, da bi pridobila prijazno osebo, ki bi moji mami pomagala prebiti čas, ko bi šla jaz na kakšno aktivnost, meni pa bi malce razbremenitve koristilo, da bi potem lažje skrbela zanjo.

Obrnila sem se na Slovensko filantropijo in prosila za pomoč pri oskrbi. Prvi odziv se je zgodil dokaj hitro. Kontaktirala in obiskala me je zaposlena strokovna socialna delavka, da bi ugotovila moje potrebe in upravičenost za pridobitev prostovoljca. Objavili so prostovoljsko delo za osebo, ki bi nama z mamo lahko pomagala. Kmalu so me obvestili o prostovoljki, ki sedaj že leto dni dvakrat na teden po dve uri in pol obiskuje mojo mamo. V tem času se jaz udeležim ur učenja angleščine in nemščine. Imava neznansko srečo, saj je najina prostovoljka odlična oseba, ki nama ne podari le svojega prostega časa, temveč naju razveseljuje tudi s svojo vedrino, dinamičnostjo in prijaznostjo.

Pomoč, ki jo nudi Slovenska filantropija, mi je omogočila vrnitev v vsaj delno normalno življenje. To ima zame neprecenljivo vrednost in za to sem jim neskončno hvaležna. Šele sedaj vem, kakšno vrednost ima prostovoljstvo – spreminja življenja, predvsem pa dviga njihovo kakovost. Zato se zahvaljujem aktivistom Slovenske filantropije, ki pozitivno vplivajo na življenja ljudi.

(Marta, uporabnica Prostovoljskega servisa)

Pomoč po možganski kapi

V domačem okolju sem okrevala po možganski kapi, v svojem stanovanju, kjer živim sama. Bila je zima. Sneg in led sta vztrajala že več tednov. Nisem se počutila dovolj varno, da bi odšla sama do trgovine, v lekarno ali na sprehod, ki sem ga tako zelo potrebovala. Želela sem si spremstva, vendar moji bližnji niso imeli časa, kadar sem jih potrebovala, že dolgo prej pa sem izgubila stik z vrstniki. Pobrskala sem po internetu in poklicala na Slovensko filantropijo, da bi jim predstavila svojo stisko. S strokovno delavko sva se dogovorili, da me obišče na domu. Prvi pogovor, ki sva ga imeli, mi je pomenil ogromno, saj sem dobila občutek, da me je zaposlena na Slovenski filantropiji vzela resno, z vsemi tegobami, pesimizmom in trenutnim obupom nad življenjem. Ni minilo dolgo, ko me je razveselila z novico, da se je oglasil prostovoljec, ki bi mi želel ponudit pomoč.

V začetku so bila najina srečanja omejena na moje stanovanje, skupno pitje čaja ali kave in pogovore o vsem mogočem. Prostovoljec mi je pomagal tudi pri vsakdanjih opravilih, predvsem nakupovanju. Zaradi hitrega okrevanja sva v najino druženje hitro vključila krajše sprehode oz. izlete v bližnjo okolico. Še posebej me razveselijo občasni obiski kina in različnih razstav, obiskala pa sva tudi Hišo eksperimentov.

Prostovoljec Tine pa v okviru Filantropije nudi tudi prostovoljsko pomoč sirski družini, ki sem jo imela možnost spoznati, kmalu za tem pa je sledilo povabilo na kosilo. To je bilo enkratno doživetje, pa čeprav je pogovor potekal preko simultanega prevajanja. Kosilo je bilo odlično, jedli smo brez pribora, v začetku sem bila nespretna, mastna do zapestja, skratka poskrbela sem za zabavo. Vsi smo bili sproščeni, in nasmejani!

Odkar sem prejela pomoč Slovenske filantropije, se je moj vsakdanjik močno izboljšal, ne čutim več potrebe, da bi obiskovala zdravnika, obiski na urgenci niso več potrebni, začela sem ponovno telovaditi, hoditi na sprehode v okviru svojih zmožnostih. Ugotovila sem, da je lahko staranje znosno, če imaš nekoga, na kogar se lahko zaneseš, da bo razumel kaj se dogaja, da zna s pogovorom ustaviti oz. preusmeriti misli na pravo pot, stran od temačnih misli.

Srčna prostovoljka
Sorodnica je zbolela za redko obliko malignega tumorja. Po operaciji je postala gibalno ovirana, z oslabljenim imunskim sistemom in popolnoma odvisna od tuje pomoči. Po zaključenih bolnišničnih zdravljenjih in rehabilitaciji sva želeli, da okreva doma. Ker je živela sama, je bila organizacija bivanja v domačem okolju precej zapletena. Kljub pomoči strokovnih služb, sorodnikov in prijateljev, bi vsak dan še vedno morala prebiti preveč časa sama. Za prostovoljce Slovenske filantropije sem izvedela na Onkološkem inštitutu, kjer sem srečala gospo, ki je pomagala bolnikom pri organizaciji pregledov. Predlagala mi je naj se oglasim na njihovi organizaciji in prosim za pomoč. Na sestanku s koordinatorko sem opisala bolničino stanje ter njene potrebe in želje. Že dva tedna po objavi prostovoljskega oglasa se je prijavila prijazna in energična gospa z dolgoletnimi izkušnjami dela s paraplegiki ter lastno izkušnjo zdravljenja tumorja. Pred prvim obiskom bolnice sva se srečali in izmenjali naše želje ter njene zmožnosti. Spoznavni obisk na domu je bil uspešen in dogovorili smo se, da bo bolnici delala družbo dvakrat tedensko po dve uri. Prihodi izjemno srčne, urejene in optimistične prostovoljke so v vsakdan bolnice prinesli nemalo veselja in optimizma. Poleg druženja in klepeta ji je pripravljala kosila, pomagala pri razgibavanju in manjših hišnih opravilih. Včasih je odšla v zdravstveni dom po recepte ali ji iz lekarne prinesla zdravila. Njeni obiski so nas razbremenili skrbi za počutje bolnice med našo odsotnostjo in nam omogočili razmeroma normalno delovanje, saj smo vedeli, da je bolnica v dobrih rokah. Bila je neizčrpen vir predlogov in sugestij za vsakovrstne izboljšave. In odlična pripovedovalka ter posrednica dogajanja zunaj bolniškega okolja. Njeni obiski so nas razbremenili skrbi za počutje bolnice med našo odsotnostjo in nam omogočili razmeroma normalno delovanje, saj smo vedeli, da je bolnica v dobrih rokah.

Zahvala prostovoljcu
Enostavno ne najdem besed – kar je za mene nekaj novega, kako se  vam naj zahvalim za pomoč oz. posredovanje. Gospod T., prostovoljec, s katerim ste me povezali in ga priporočili, je moj varuh, moj prijatelj in ne predstavljam si življenja brez njegovih obiskov, sprehodov, razgovorov, debat, skratka najinega druženja. V življenju še nisem srečala človeka, ki bi mu tako zaupala in ob katerem bi se tako dobro počutila. Po bolezni sem izgubila vso voljo do življenja, saj sem se počutila oropano za vse. Naenkrat sem se znašla na robu in izključena iz vsakdana. Sedaj napredujem tudi zdravstveno in sem vedno manj odvisna od zdravil in gibljivost je zadovoljiva (hodim brez palic). Bistveno pa je, da sem se tudi psihično pobrala in se zopet veselim vsakega dneva! Za vse gre zahvala T. in vam.

Pomoč po poškodbi
Poškodba hrbtenjače me je priklenila na invalidski voziček, še vedno pa lahko hodim na krajše razdalje s pomočjo bergel. Sem precej samostojen, a kljub temu pri nekaterih stvareh potrebujem pomoč. Težave mi dela hoja, saj sem precej nestabilen, zato potrebujem spremstvo. Če moram k zdravniku ali po kakšnih drugih opravkih, potrebujem nekoga, da me z vozičkom spremlja. Zelo sem vesel, da sem pri Slovenski filantropiji dobil prostovoljca, ki mi vsak dan pomaga pri zgoraj omenjenih zadevah. Prostovoljec, ki vsak dan prihaja k meni za 1 uro in pol, je res zelo v redu in pripravljen pomagati.

Ponovno na nogah
Imam status invalida, sem brez redne zaposlitve in brez pravih prijateljev, na katere bi se lahko obrnila v stiski. Doma živim s staršema, ki zaradi starosti fizično in psihično pešata, zato mi žal lahko pomagata manj kot nekoč. Pred dvema letoma so se začele resne težave s koleni, tako da sem bila maja in junija 2015 šest tednov v postelji. Ker si plačljive pomoči na domu ne morem privoščiti, sem se obrnila na Filantropijo, kjer ste mi ponudili prostovoljsko pomoč. Prostovoljki sta me tedensko obiskovali in me spremljali pri hoji. Tega ne bom nikoli pozabila. S pomočjo prostovoljcev sem se ponovno postavila nazaj na noge. Že dve leti hodim s pomočjo palic, Filantropija pa mi nudi pomoč v obliki spremstva pri prevzemu humanitarnih paketov hrane. Omogoča mi tudi pogovore pri psihoterapevtki, ki dela v okviru njihovih programov. Zelo veliko mi pomeni tudi pomoč koordinatorke, ki vse to organizira in gospoda, ki mi pomaga s spremstvom pri prevzemu hrane. Kadarkoli pomislim na ljudi, ki delate na Filantropiji, dobim veliko upanja in moči, da zmorem iti naprej. Zaradi vas sem spoznala, da ste na svetu tudi zelo dobri ljudje in da je življenje lahko tudi lepo, za kar vam en velik in iz srca hvala. Hvaležna sem vam za vso pomoč in podporo, ki mi jo nudite že dve leti.