Nataliia Ruzhentseva, 74-letna Ukrajinka iz Harkiva, je naša obiskovalka že več kot eno leto. Redno se udeležuje tečaja slovenščine in ženskega kluba v Ljubljani, hvaležnost do gostoljubja Slovenije pa je prelila v pesnitev.
Slovencem od Ukrajincev
Kako strašna je vojna v Ukrajini!
Ta strašna in morilska težava.
In v tem času ste dali pomoč,
in Slovenija nas je sprejela.
Iz različnih krajev Ukrajine – mi, različni.
Ampak vsakdo ima žejo po življenju,
otroci, mladi, stare babice.
Prijaznosti Slovencev je dovolj za vse.
Smejimo se, učimo jezik,
hvaležni za streho in toplino,
za reševanje življenj naših,
za priložnost, da se počutim dobro.
Obstaja stanovanje,
obstaja okusna sveža hrana,
roke kuharjev, vrtnarjev.
Znašli smo se v takšni lepoti –
vaše gore, jezera, rože.
Bohinj, Bled – tista sveta jezera.
Gore Triglav, Storžič, Grintovec.
Mladi si želijo plezati v hribe,
In stari ljudje to samo občudujejo.
In lepota! Gore zjutraj v megli.
Gore so gosto poraščene z zelenjem,
obstajajo platane, borovci in breze.
Ta drevesa ima tudi Ukrajina.
Kot v raju – sonce sije skozi zelenje,
ki raste visoko do neba.
Na tleh je razprostrta preproga –
– Rože na zelenem polju.
Tiste majhne in domače rožice:
marjetice, vrtnice, regrat
je vezeni praznik vseh Slovanov.
In danes na ta dan dežuje, ker je pomlad.
Stara sem, vendar sem vesela,
da sem začutila vašo prijazno dobrodošlico.
In ko bo konec te vojne,
bom spet prišla v Ljubljano.
Še pridem v Kranj, da te vidim,
da te povabim v Harkiv, v Ukrajino.
Povabljeni k nam.
Slovenija! Iskreno želim
vse dobro in mirno pot
vsem Slovencem.
Ustvarjalnega navdiha, zdravja.
Ampak glavna stvar,
kot pravijo, živite v miru!
