“To vprašanje je naslov filma Anne Berger, ki bo prikazan na letošnjem, že 16. Festivalu migrantskega filma. Film spremlja fanta iz Gvineje, ki se preseli v Nemčijo, v Moskvi pa za sabo pusti svoje dekle, da bi uresničil svoje »evropske sanje«. A življenje v Nemčiji je vse prej kot sanjsko – prinaša mu osamljenost, negotovost in številne stiske.
Migrantske zgodbe so stkane iz ranljivosti: trpljenje, osama, izguba, praznina. A prepletene so tudi z neusahljivo željo – željo po boljšem življenju, po kraju, kjer je mogoče znova začutiti pripadnost. Ti filmi nas vsakokrat opomnijo, da ko govorimo o migracijah, ne govorimo o statistiki, ampak o življenjih, o usodah, o ljudeh, ki bi prav tako želeli zgolj dihati mirno in varno.
˝Ko njena mama umre v gozdu na poljsko-beloruski meji, mora 16-letna Kurdinja Runa hitro odrasti in poskrbeti za svoje 4 mlajše brate in depresivnega očeta. Družina procesira svojo travmo med bivanjem v begunskem taborišču, medtem ko si poskuša ustvariti novo življenje na Poljskem. Runin največji strah je deportacija v Irak, kjer na Kurde preži ISIS. Želi živeti kot njeni novi evropski prijatelji in postati odvetnica. Ravno ko se ji uresniči želja in se vrne v šolo, se pojavi nova nevarnost – grožnja z deportacijo. Pred svojimi težavami Runa pobegne v svet umetnosti. Prek risanja izraža svoje počutje. Sčasoma njene skice oživijo.˝
To je sinopsis otvoritvenega filma Tiha drevesa režiserke Agnieszke Zwiefke. Besede, ki spremljajo sodobne migracije, so skoraj vedno grenke: deportacije, meje, bodeče žice, taborišča, travme, izgube. Nad vsem pa visi še ena – težka in neizprosna: genocid. Sistematično izbrisovanje narodov, kultur, jezikov. Da, 16. Festival migrantskega filma prihaja v času, ko si človeštvo zatiska oči pred genocidom. V času, ko brezumni voditelji želijo narode spremeniti v nič, njihove domove pa v lesketajoča se turistična središča.
O migracijah je bilo že povedano skoraj vse. Pa vendar – nič se ne spremeni. V petnajstih letih je festival prikazal več kot 370 zgodb. Zgodbe, ki so žalostne, boleče, pogosto težko gledljive. A ravno zato jih moramo gledati znova in znova – ker nas iztrgajo iz otopelosti in nas prisilijo, da se zazremo v resnico. Da se spomnimo, da se vojne ne dogajajo daleč proč, da se genocid dogaja zdaj, nedaleč od nas. Da so reke, v katerih poleti iščemo osvežitev, iste reke, v katerih ljudje na poti in v iskanju doma izgubljajo življenja.
Morda ostaja le majhen plamen upanja. Če si pred njim ne bomo več zatiskali oči in se bomo zmogli upreti silam, ki nas vlečejo v propad, se bo ta plamen lahko razrasel v ognjišče. In morda bo nekoč nekdo res lahko odgovoril na vprašanje: »Kje je moj dom?« – z besedo tukaj.”
– Franci Zlatar, izvršni direktor
