“V naslednjih dneh gremo na referendum! Že drugič bomo odločali o približno isti stvari, o tem, da je možnost končanja življenja in medicinske pomoči pri tem dejanju za hudo bolne nekaj, kar želimo urediti. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne prinaša evtanazije. Niti pokola starostnikov in bolnikov. Prinaša prve previdne in obotavljive korake k temu, da se bo lahko majhna skupina hudo bolnih posameznikov in posameznic, ki jih čaka usoda, hujša od smrti, ali pa to že preživljajo, in izpolnjujejo kup pogojev, odločila, da si želi trpljenje končati. Če bodo tako želeli. In da jim pri tem pomaga medicina. Naj ponovim: če se bodo tako odločili in pri tej odločitvi vztrajali tudi po premisleku in več pogovorih s strokovnjaki. S tistimi strokovnjaki in strokovnjakinjami, ki bodo v tem postopku pripravljeni sodelovati.
Proti tej elementarni pravici – razpolagati z lastnim življenjem in telesom – so se pričakovano postavile cerkvene in skoraj enako pričakovano zdravniške organizacije. Govorijo o zastrupljanju bolnikov, o tem, da je treba le razvijati paliativno in dolgotrajno oskrbo in o svetosti življenja. Predvsem pa strašijo: pred zlorabami, pred bolečim in dolgim umiranjem, pred tem, kako bodo prizadeti, če si bo kdo drznil uveljavljati svojo voljo in željo v nasprotju s cerkvenimi doktrinami in prepričanji nekaterih zdravnikov in zdravnic. Če si bomo mi, kar neki ljudje, drznili ravnati po svoje.
In prav v tem nadzoru nad posameznikovo avtonomijo se po moje skriva srž nasprotovanja. Zdravniške organizacije, ki sestavljajo in soustvarjajo skrajno paternalistični zdravstveni sistem, ki paciente in pacientke velikokrat obravnava kot opravilno nesposobne subjekte, želijo za vsako ceno ohraniti nadzor, tudi nad tem, kako umiramo in umremo. Cerkev življenje posameznikov najbolj zanima pred rojstvom in tik pred smrtjo. Tisto vmes je manj pomembno. Vseeno je, ali ljudje umirajo in trpijo zaradi nedostopnosti oskrbe, ali živijo v revščini, so žrtve zlorab ali drugega nasilja. Če želijo umreti pod svojimi pogoji, naj kupijo štrik ali skočijo pred vlak. Da so tako zastraševanje in nasveti v popolnem nasprotju z vsakršno etiko, zdravniško, krščansko in še kakšno, najbrž ni treba posebej poudarjati. A boj za nadzor posvečuje sredstva in strah pred smrtjo je vse prelahko zlorabiti za ceneno propagando.
Žalostna novica za vse nasprotnike humane smrti: vsi bomo umrli. Nekateri hitro in brez bolečin, drugi počasi in v mukah. In nihče ne more biti prepričan, kaj ga čaka. Paliativna ali dolgotrajna oskrba, pa če sta še tako kakovostni (in dejstvo je, da nam pri obeh do popolnosti manjka še veliko), ne bosta nikomur zagotovili večnega življenja. Veliko se da še narediti za starost in umiranje z manj bolečinami in prav je, da naredimo vse to in še več. To pa ne pomeni, da ni treba ponuditi izhoda tistim, ki si tega želijo. Dejstvo je pač, da za nekatere med nami ne skrb drugih ne paliativa ne bosta dovolj za lajšanje trpljenja – in takrat potrebujemo možnost, da izberemo izhod. Ali ga bomo zares izbrali ali ne, je drugotnega pomena, naloga države, ki smo ji jo zaupali z lanskim referendumom, pa je, da nam to možnost ponudi. In nam prepusti to poslednje dejanje avtonomije in odločanja o sebi.
Kdor je že doživel občutek popolne nemoči – pri sebi ali pri bližnjih –, se verjetno dobro zaveda, da nam prav avtonomija odločanja o sebi in lastnem telesu omogoča dostojanstvo, in to še tem bolj v trenutkih, ko ne moremo odločati o ničemer drugem. Obstajajo stvari, hujše od smrti, in obstaja nevzdržno trpljenje. Obe kategoriji sta povsem subjektivni in osebni, zato je edino prav, da o njiju presoja vsak zase. Ta odločitev za nikogar ne bo lahka in terja veliko poguma. In ne, resnično ni treba, da si hudo bolni ljudje režejo žile, se obešajo na tramove in skačejo skozi okna. S tem povzročajo nepotrebne stiske bližnjim in zdravstvenemu osebju, sebi pa potencialno dodatno trpljenje. Prav zato trdno verjamem, da je med zdravstvenimi delavci in delavkami dovolj takih, ki svoje poslanstvo razumejo kot lajšanje trpljenja v skladu z voljo bolnikov in bodo svojim pacientom stali ob strani, ko in če se odločijo za to pot.
Vprašanje, o katerem bomo glasovali, neogibno zahteva soočenje z lastno minljivostjo. To ni lahko in ni pretirano prijetno. A tako pač je, vsi imamo rok trajanja in zaslužimo si, da s sveta odidemo v skladu s svojimi željami, kadar je to le mogoče. Vzemimo nadzor v svoje roke in potrdimo pravico, ki smo jo že enkrat izglasovali!”
– Katarina Rotar, vodja projektov na programu Prostovoljstvo
Z vami delimo še zelo uporaben vodič po glasovanju na referendumu, ki ga je pripravilo društvo Danes je nov dan. Pripravili so:
- zemljevid volišč, kjer lahko predčasno glasujemo,
- vodič po možnostih, kako voliti v primeru nedostopnosti volišč – za nekatere primere se lahko prijavite še do srede, 19. 11.
