»”Sile, ki so zunaj vašega nadzora, vas lahko oropajo vsega, kar posedujete, z izjemo ene stvari, vaše svobode, da izberete, kako se boste odzvali na situacijo.”
Letošnji prvi razmislek začenjam z mislijo eksistencialnega psihiatra, nevrologa in utemeljitelja logoterapije Viktorja Frankla. V svojem življenju je izkusil vso grozo antisemitizma, preganjanja, zlorab in ponižanja – preživel je štiri koncentracijska taborišča. Na podlagi teh izkušenj je prišel do spoznanja, da človeško vedenje v temelju poganja iskanje smisla. Smisel je iskal v ustvarjalnosti ter v zmožnosti, da iz kaosa ustvarimo pomen.
Čas, v katerem živimo, je izrazito kaotičen, vendar je naša izbira, kako se bomo nanj odzvali. Lahko se prepustimo temnim silam, ki nas vlečejo v sovraštvo, vojne, nasprotovanja, ideološke boje in izolacijo, ali pa poskušamo prav iz tega kaosa ustvarjati smisel. Lahko izberemo egoizem, skrb zgolj zase in pohlep, ali pa izberemo solidarnost in človečnost.
Zdi se, da smo na prelomni točki. Svet vse globlje tone v sovraštva, vojne in kršitve človekovih pravic, vse več držav vodijo avtoritarni in neuravnovešeni voditelji. Soočen je z velikimi družbenimi spremembami: staranjem prebivalstva, migracijami, podnebnimi spremembami, razpadanjem sistemov, ki so doslej zagotavljali družbeno blaginjo, ter naglim razvojem umetne inteligence, ki prodira v vse pore življenja. Vse pogosteje se sprašujemo, kakšna prihodnost nas čaka. Ali morda res drsimo v propad?
Odgovornost je na nas, da prihodnost ne le pričakujemo, temveč jo tudi načrtujemo in skušamo nanjo vplivati. V publikaciji Unpredictable New World. What Businesses need to Do to Adjust?[1], ki jo je konec lanskega leta izdala IEDC – Poslovna šola Bled, Daria Krivonos iz kopenhagenskega inštituta za študije prihodnosti[2] ugotavlja, da je prihodnost vedno pomembna, a skoraj nikoli nujna. Prav v tem se skriva eno naših največjih tveganj. Na prihodnost pogosto gledamo kot na nekaj, kar lahko počaka, kot na nekaj, na kar se ni treba odzvati takoj.
Avtorica opozarja na megatrende – dolgoročne in neizogibne sile, ki v obdobju desetih do petnajstih let usmerjajo razvoj sveta. Ti so nepopolni, medsebojno povezani in nimajo enake teže, podobno kot cilji trajnostnega razvoja. Na megatrende in cilje trajnostnega razvoja se pogosto ne odzivamo dovolj odločno. Kot primer navaja globalizacijo – megatrend, ki postaja vse bolj negotov: bo svet v prihodnje bolj povezan ali bolj zaprt in protekcionističen? Ko razmišljamo o prihodnosti, predvsem skozi prizmo tehnološkega razvoja, pogosto povsem zanemarimo razmislek o prihodnjih družbenih strukturah in spremembah v medčloveških odnosih. Avtorica opozarja tudi, da je vse, kar se nam dogaja danes – oboroženi konflikti, podnebna nestabilnost in druge krize – rezultat odločitev, ki jih je nekdo v preteklosti zavestno načrtoval ter zanje ustvarjal človeški in politični kapital. Na nas je, ali bomo ostali pasivni in objokovali svet, v katerem živimo, ali pa bomo zavzeli aktivno držo ter prihodnost soustvarjali.
Prav na tem mestu želim posebej poudariti vlogo civilnodružbenih organizacij. Te se moramo nenehno odzivati na družbene spremembe, še pomembneje pa je, da se aktivno vključujemo v načrtovanje prihodnjih družbenih struktur oziroma odnosov med ljudmi. Pomembno je, da besedam, ki so postale floskule – kot so solidarnost, evropske vrednote ali cilji trajnostnega razvoja – vdahnemo nov pomen. Pomen, ki v ospredje postavlja človečnost.
Letošnje leto so Združeni narodi razglasili za mednarodno leto prostovoljstva za trajnostni razvoj. Hkrati je leto tudi volilno, zato je izjemno pomembno, da se civilnodružbene organizacije še naprej zavzemamo za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja ter spodbujamo politike, ki jih bodo podpirale in z lastnimi programi tudi udejanjale.
V razmisleku, ki sem ga napisal v začetku preteklega leta sem zapisal:
“Upamo da bomo konec leta lahko pozitivno ocenili letošnje leto. Da bomo lahko rekli da je to leto ko so se končale vojne. Da je leto, ko se je zmanjšalo število razlogov zaradi katerih ljudje zapuščajo svojo domovino, hkrati pa smo postali bolj sprejemajoči in vključujoči do tistih, ki se želijo preseliti. Da je za nami leto ko je zdravstveni sistem postal ponovno javen in dostopen za vse. Da je za nami leto ko je država bolje prepoznavala pomen prostovoljstva in nevladnih organizacij ter njihovo delovanje ustrezneje podpirala, hkrati pa da se je povečala solidarnost znotraj družbe.”
Vojne se žal niso končale, prav tako se ni zmanjšalo število razlogov, zaradi katerih ljudje zapuščajo dom. So se pa v Sloveniji zgodile nekatere strukturne spremembe, med drugimi tudi na področju zdravstva, za katere lahko upamo, da gredo v smeri večje dostopnosti zdravstva za vse. Prav tako je Slovenija s sprejetjem migracijske in integracijske strategije v zadnjih letih začrtala razvoj tega področja – in tudi v tem primeru upamo da bo strategijam sledila tudi praksa.. In nenazadnje: v lanskem letu sta bili sprejeti strategiji razvoja prostovoljstva in nevladnih organizacij, za kateri verjamemo, da bosta delovali spodbudno na razvoj obeh sektorjev.
Razmislek želim zaključiti s poudarkom na pomenu prostovoljskega dela v tem prelomnem času. Prostovoljstvo je smiselno delo, ki iz kaosa ustvarja pomen, ter pristen izraz solidarnosti in človečnosti. V času, ko se naš odnos do dela hitro spreminja, bi moralo imeti še posebej pomembno mesto. Pogosto slišimo, da bosta digitalizacija in umetna inteligenca izrinili številna delovna mesta, vendar nikoli ne bosta mogli nadomestiti pristnega človeškega stika – v domovih starejših, šolah, bolnišnicah, upravnih enotah, …povsod kjer se tkejo medčloveški odnosi. Prav tu je prostor za prostovoljke in prostovoljce. S svojim delom najbolj neposredno spreminjajo svet na bolje – so dobro v svetu, v katerem je preveč slabega.«
– Franci Zlatar, izvršni direktor
[1] Nepredvidljiv novi svet. Kaj morajo podjetja storiti, da se prilagodijo?
[2] Copenhagen Institute for Future Studies.
